Page 181 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 181
Vprašanje cenzure kot končno vprašanje: In koliko jih še zaupa v sistem?
jo globalni spopadi korporacij najmočnejših držav sveta za hrano in ener-
gente (nafta, zemeljski plin). Država je pri tem postala orodje, cerkev mo-
ralna opora.
Drugovrstno definicijo diskvalifikacije, pogojene s partikularnim fak-
torjem, ki se nanaša na meje lokalnega, predstavlja vsebina naslednjega
članka.
Slovenska tiskovna agencija (STA) po ustaljeni uredniški politiki skoraj vsak
dan povzema komentarje, ki jih na agencijo pošiljajo slovenski časopisi. /.../
Prav povzetek komentarja iz časnika Finance “Uršika zala bo Janezu poma-
gala. Mora!” je bil sporen v ponedeljek zvečer. Novinarka STA je povzela ko-
mentar Brine Černetič, ki naj bi bil po mnenju v. d. direktorice STA Alenke
Paulin in odgovornega urednika Boruta Meška žaljiv do premiera Janeza Jan-
še in njegove intimne prijateljice Urške Bačovnik. Černetičeva je v komentar-
ju namreč zapisala, da bi morebitni Janšev potomec pripomogel k večji premi-
erovi priljubljenosti v javnosti. Povzetek komentarja je bil na STA objavljen
nekaj minut po 22. uri, zjutraj pa ga na servisu ni bilo več. Zastopstvo uredni-
štva STA in vodstvi sindikata ter aktiva novinarjev na STA so ugotovili, da
je bil ta incident grobo poseganje v novinarsko avtonomijo novinarjev STA.
V tem primeru gre za fizično odstranitev članka po posredovanju zu-
nanje instance, za diskvalifikacijo, kakor ta poteka na področju športa.
Cenzura se tako zgodi kot odstranitev neposredne besede, ki ni bila po
godu (takratnim) oblastem oziroma ni spoštovala njihovih pravil igre. Gre
za klasično obliko cenzure, ki predstavlja lokalni kontekst, kjer v ospred-
je vstopa partikularni politični interes, ki se v zadnji instanci izvede na ar-
gument politične moči. Posameznik ni v tem primeru nič več kot stranka
v postopku, ki predstavlja kolektivno telo ali postane grešni kozel, v kate-
rega se naknadno projicirajo lastnosti sovražnega interesa. Cenzor veliko-
krat nastopa kot hermafrodit – kot subjekt cenzure in hkrati njen izvajalec,
(po versajsko) odstranjen iz vidnega polja javnega diskurza.
Potop javnega diskurza
Tovrstno konspirativno delovanje s svojo notranjo logiko, ki jo poga-
nja kapital, deluje v nasprotju z zakoni narave, ki težijo k ravnotežju. (Male
ribe postajajo vse manjše in številčnejše, velike vse večje in redkejše.) Siva
cona javnosti med enimi in drugimi je vse bolj raztezljiva, zadobiva nove
oblike in organele, medtem ko njena funkcija postaja amortizerska. Javno
mnenje v sodobnih družbah postaja blažilec pritiska interesov kapitala, ki
potrebuje čedalje debelejši oklep, ki ga izgrajuje na podlagi cenzure kot de-
jo globalni spopadi korporacij najmočnejših držav sveta za hrano in ener-
gente (nafta, zemeljski plin). Država je pri tem postala orodje, cerkev mo-
ralna opora.
Drugovrstno definicijo diskvalifikacije, pogojene s partikularnim fak-
torjem, ki se nanaša na meje lokalnega, predstavlja vsebina naslednjega
članka.
Slovenska tiskovna agencija (STA) po ustaljeni uredniški politiki skoraj vsak
dan povzema komentarje, ki jih na agencijo pošiljajo slovenski časopisi. /.../
Prav povzetek komentarja iz časnika Finance “Uršika zala bo Janezu poma-
gala. Mora!” je bil sporen v ponedeljek zvečer. Novinarka STA je povzela ko-
mentar Brine Černetič, ki naj bi bil po mnenju v. d. direktorice STA Alenke
Paulin in odgovornega urednika Boruta Meška žaljiv do premiera Janeza Jan-
še in njegove intimne prijateljice Urške Bačovnik. Černetičeva je v komentar-
ju namreč zapisala, da bi morebitni Janšev potomec pripomogel k večji premi-
erovi priljubljenosti v javnosti. Povzetek komentarja je bil na STA objavljen
nekaj minut po 22. uri, zjutraj pa ga na servisu ni bilo več. Zastopstvo uredni-
štva STA in vodstvi sindikata ter aktiva novinarjev na STA so ugotovili, da
je bil ta incident grobo poseganje v novinarsko avtonomijo novinarjev STA.
V tem primeru gre za fizično odstranitev članka po posredovanju zu-
nanje instance, za diskvalifikacijo, kakor ta poteka na področju športa.
Cenzura se tako zgodi kot odstranitev neposredne besede, ki ni bila po
godu (takratnim) oblastem oziroma ni spoštovala njihovih pravil igre. Gre
za klasično obliko cenzure, ki predstavlja lokalni kontekst, kjer v ospred-
je vstopa partikularni politični interes, ki se v zadnji instanci izvede na ar-
gument politične moči. Posameznik ni v tem primeru nič več kot stranka
v postopku, ki predstavlja kolektivno telo ali postane grešni kozel, v kate-
rega se naknadno projicirajo lastnosti sovražnega interesa. Cenzor veliko-
krat nastopa kot hermafrodit – kot subjekt cenzure in hkrati njen izvajalec,
(po versajsko) odstranjen iz vidnega polja javnega diskurza.
Potop javnega diskurza
Tovrstno konspirativno delovanje s svojo notranjo logiko, ki jo poga-
nja kapital, deluje v nasprotju z zakoni narave, ki težijo k ravnotežju. (Male
ribe postajajo vse manjše in številčnejše, velike vse večje in redkejše.) Siva
cona javnosti med enimi in drugimi je vse bolj raztezljiva, zadobiva nove
oblike in organele, medtem ko njena funkcija postaja amortizerska. Javno
mnenje v sodobnih družbah postaja blažilec pritiska interesov kapitala, ki
potrebuje čedalje debelejši oklep, ki ga izgrajuje na podlagi cenzure kot de-
