Page 184 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 184
Medijska politika v postsocializmu
dno in morje toplejše, niti ne bomo mogli več opaziti, kdaj se bo velikim ri-
bam prebavni trakt tako spremenil, da ne bodo več mogle žreti manjših, ki
jih bo tako ali tako zmanjkalo. Tako, kakor so v povsem opustošenem Vik-
torijinem jezeru v filmu Darwinova nočna mora ostali le še velikanski ka-
nibalistični ostriži, namenjeni zahodnemu trgu, medtem ko so ljudje ob je-
zeru ob razpadajočih ostankih rib umirali kot muhe – in skupaj z njimi.
Konec (zgodovine)
Naj spodaj navedeni članek (necenzurirano) dokazuje, da je bistvena
določnica cenzure prisotna v njenih posledicah, ki vplivajo na razvoj člove-
ške zgodovine. S tem, ko cenzura ščiti lastnike kapitala in njihove interese,
na dolgi rok zmanjšuje možnosti za implementacijo napredka človeške mi-
sli v družbeno delovanje. Cenzura kot oblika amortizacije, ki se je na pa-
razitski način strukturno vpila v pore javnosti, vse od razmaha množične
proizvodnje omogoča vsakokratno ponavljanje problemov zgodnjega kapi-
talizma. Tako na dolgi rok pospešuje in razpihuje napake ultimativno ka-
nibalističnega sistema, še posebej v deželah, kjer kratka zgodovina demo-
kracije še ni omogočila vpetja peščice socialnih varovalk.
P. T.:
Jedro današnje krize
Gospodarstvo kapitalističnega sveta je bolno. Za visoko konjukturo leta 1929
je prišel tak padec, da ne prospeva nobena država več v prav nobenem pogle-
du. Konjukturna kriza! Tako se tolažijo optimisti. Periodičen pojav. Šla bo
mimo, kakor je prišla. Čakali smo pohlevno in še čakamo, toda krize ni konec.
Stalno se zaostruje in zdi se, da bo kmalu vse svetovno gospodarsko življenje
kup razvalin. Skoro vse države pooblaščajo svoje vlade, da posegajo vmes z
diktatorskimi sredstvi. Najsvetlejše tradicije parlamentarizma in demokraci-
je so bile potisnjene vstran. Nič naj ne ovira izbranih voditeljev pri delu, da mo-
rejo razvijati svojo umetnost vladanja. Da napravijo konec krizi. Vlade z obe-
ma rokama segajo po polnomočjih. Izdajajo se zakoni. Stalno se napoveduje-
jo odločilni dnevi. Kar najprej se rešujejo države. Toda kriza – divja dalje. Vse
je ostalo le pri velikih besedah in obljubah. O rešitvi se danes že malo govori.
Vlade so se obupno vdale v usodo in oskrbe le za dnevne, tekoče posle.
Kdo naj prinese rešitev?
Katera vlada in kateri parlament je že kaj sklenil, kar bi imelo vsaj videz vse-od-
rešilnega sredstva. Š vedeli so, da morajo lepiti obliže na rane, ki se vsak dan
znova odpirajo. Različne smeri zastopajo različna mnenja. Mnogi smatrajo za
dno in morje toplejše, niti ne bomo mogli več opaziti, kdaj se bo velikim ri-
bam prebavni trakt tako spremenil, da ne bodo več mogle žreti manjših, ki
jih bo tako ali tako zmanjkalo. Tako, kakor so v povsem opustošenem Vik-
torijinem jezeru v filmu Darwinova nočna mora ostali le še velikanski ka-
nibalistični ostriži, namenjeni zahodnemu trgu, medtem ko so ljudje ob je-
zeru ob razpadajočih ostankih rib umirali kot muhe – in skupaj z njimi.
Konec (zgodovine)
Naj spodaj navedeni članek (necenzurirano) dokazuje, da je bistvena
določnica cenzure prisotna v njenih posledicah, ki vplivajo na razvoj člove-
ške zgodovine. S tem, ko cenzura ščiti lastnike kapitala in njihove interese,
na dolgi rok zmanjšuje možnosti za implementacijo napredka človeške mi-
sli v družbeno delovanje. Cenzura kot oblika amortizacije, ki se je na pa-
razitski način strukturno vpila v pore javnosti, vse od razmaha množične
proizvodnje omogoča vsakokratno ponavljanje problemov zgodnjega kapi-
talizma. Tako na dolgi rok pospešuje in razpihuje napake ultimativno ka-
nibalističnega sistema, še posebej v deželah, kjer kratka zgodovina demo-
kracije še ni omogočila vpetja peščice socialnih varovalk.
P. T.:
Jedro današnje krize
Gospodarstvo kapitalističnega sveta je bolno. Za visoko konjukturo leta 1929
je prišel tak padec, da ne prospeva nobena država več v prav nobenem pogle-
du. Konjukturna kriza! Tako se tolažijo optimisti. Periodičen pojav. Šla bo
mimo, kakor je prišla. Čakali smo pohlevno in še čakamo, toda krize ni konec.
Stalno se zaostruje in zdi se, da bo kmalu vse svetovno gospodarsko življenje
kup razvalin. Skoro vse države pooblaščajo svoje vlade, da posegajo vmes z
diktatorskimi sredstvi. Najsvetlejše tradicije parlamentarizma in demokraci-
je so bile potisnjene vstran. Nič naj ne ovira izbranih voditeljev pri delu, da mo-
rejo razvijati svojo umetnost vladanja. Da napravijo konec krizi. Vlade z obe-
ma rokama segajo po polnomočjih. Izdajajo se zakoni. Stalno se napoveduje-
jo odločilni dnevi. Kar najprej se rešujejo države. Toda kriza – divja dalje. Vse
je ostalo le pri velikih besedah in obljubah. O rešitvi se danes že malo govori.
Vlade so se obupno vdale v usodo in oskrbe le za dnevne, tekoče posle.
Kdo naj prinese rešitev?
Katera vlada in kateri parlament je že kaj sklenil, kar bi imelo vsaj videz vse-od-
rešilnega sredstva. Š vedeli so, da morajo lepiti obliže na rane, ki se vsak dan
znova odpirajo. Različne smeri zastopajo različna mnenja. Mnogi smatrajo za
