Page 176 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 176
Medijska politika v postsocializmu
stvo ustvarilo uspešno simbiozo z vsakodnevnim delovanjem vseh mogo-
čih medijev. Še najmanj – rumenih.
Tudi v primeru, ko gre za nehonoriran in brezplačen časopis, ki ga (za-
stonj) ustvarjajo deloma uveljavljeni pisci, se cenzuri očitno ni mogoče iz-
ogniti. Zavrnitev svojega članka sem vzela kot neškodljivo opozorilo, da
se v nobenem primeru ni dobro igrati ne s teoretskimi paradigmami ne
z mejami besedilne zvrstnosti, še manj pa s pozicijo žrtve, ki je na podro-
čjih, kjer kronično primanjkuje denarja, postala splošno sprejeta izhodišč-
na perspektiva. Vendar bom na tem mestu naredila greh – prevoj konotaci-
je pojma cenzura v dejanje diskvalifikacije.
Diskvalifikacija
Velikokrat se izkaže, da je večje medijsko omejevanje vsebin na dolgi
rok neučinkovito, v kombinaciji z nekaterimi drugimi socialno-ekonom-
skimi faktorji pa tudi nevarno. Ko pritisk preveč naraste, lonec poči, vse-
bina se razlije in poti nazaj ni. Vendar, če gledamo na cenzorstvo kot fizič-
no akcijo, gre pri tem vselej za določeno dejanje odstranitve, za onemogo-
čenje (motečih) faktorjev, kar ustreza športnemu terminu diskvalifikacije.
Zgodovinsko gledano ta vsebuje tudi oblike, ki so iz današnjega vidika po-
polnoma bizarne.
Na najpomembnejšem športnem dogodku, olimpijskih igrah, in okoli
njih, se je v preteklosti zgodilo marsikaj, kar posredno ali neposredno spo-
minja na cenzuro v smislu bolj ali manj utemeljenega onemogočenja dolo-
čene dejavnosti. Prvič. Ameriškega prvaka v teku na 100 metrov Howarda
Drewa je denimo leta 1912 nekdo izmed tekmecev zaprl v garderobo, tako
da sploh ni mogel nastopiti. Drugič. Čeprav je ameriški boksar Joe Laza-
rus v 6. krogu na OI 1924 nokavtiral Šveda Andrena, so slednjemu sodni-
ki po točkah sodeč na koncu dosodili zmago. Tretjič. Tudi ko je danski ko-
lesar Enemark Jenssen leta 1960 v Rimu zaradi jemanja nedovoljenih po-
živil umrl kar med kolesarsko dirko, je mednarodni olimpijski komite po
igrah njegovi družini izročil zlato medaljo. Doping takrat namreč še ni bil
prepovedan. Četrtič. Kolumbijski igralec tenisa Urbina Jordan je leta 1988
v Seulu prebil že cel teden v olimpijski vasi, vendar na olimpijskih igrah ni
nastopil, saj mu dan pred začetkom turnirja delodajalec ni podaljšal dopu-
sta in vrniti se je moral domov. Petič. Brazilca Vanderleija de Limo je na za-
dnjih Olimpijskih igrah 2004 v Atenah na maratonski preizkušnji, ko je
še pet kilometrov pred ciljem vodil, napadel 57-letni odstavljeni irski du-
hovnik Cornelius Horan in ga tako potisnil, da je namesto zlata na koncu
osvojil bron. In šestič. Samo zaradi Nerona so morali Stari Grki olimpijske
stvo ustvarilo uspešno simbiozo z vsakodnevnim delovanjem vseh mogo-
čih medijev. Še najmanj – rumenih.
Tudi v primeru, ko gre za nehonoriran in brezplačen časopis, ki ga (za-
stonj) ustvarjajo deloma uveljavljeni pisci, se cenzuri očitno ni mogoče iz-
ogniti. Zavrnitev svojega članka sem vzela kot neškodljivo opozorilo, da
se v nobenem primeru ni dobro igrati ne s teoretskimi paradigmami ne
z mejami besedilne zvrstnosti, še manj pa s pozicijo žrtve, ki je na podro-
čjih, kjer kronično primanjkuje denarja, postala splošno sprejeta izhodišč-
na perspektiva. Vendar bom na tem mestu naredila greh – prevoj konotaci-
je pojma cenzura v dejanje diskvalifikacije.
Diskvalifikacija
Velikokrat se izkaže, da je večje medijsko omejevanje vsebin na dolgi
rok neučinkovito, v kombinaciji z nekaterimi drugimi socialno-ekonom-
skimi faktorji pa tudi nevarno. Ko pritisk preveč naraste, lonec poči, vse-
bina se razlije in poti nazaj ni. Vendar, če gledamo na cenzorstvo kot fizič-
no akcijo, gre pri tem vselej za določeno dejanje odstranitve, za onemogo-
čenje (motečih) faktorjev, kar ustreza športnemu terminu diskvalifikacije.
Zgodovinsko gledano ta vsebuje tudi oblike, ki so iz današnjega vidika po-
polnoma bizarne.
Na najpomembnejšem športnem dogodku, olimpijskih igrah, in okoli
njih, se je v preteklosti zgodilo marsikaj, kar posredno ali neposredno spo-
minja na cenzuro v smislu bolj ali manj utemeljenega onemogočenja dolo-
čene dejavnosti. Prvič. Ameriškega prvaka v teku na 100 metrov Howarda
Drewa je denimo leta 1912 nekdo izmed tekmecev zaprl v garderobo, tako
da sploh ni mogel nastopiti. Drugič. Čeprav je ameriški boksar Joe Laza-
rus v 6. krogu na OI 1924 nokavtiral Šveda Andrena, so slednjemu sodni-
ki po točkah sodeč na koncu dosodili zmago. Tretjič. Tudi ko je danski ko-
lesar Enemark Jenssen leta 1960 v Rimu zaradi jemanja nedovoljenih po-
živil umrl kar med kolesarsko dirko, je mednarodni olimpijski komite po
igrah njegovi družini izročil zlato medaljo. Doping takrat namreč še ni bil
prepovedan. Četrtič. Kolumbijski igralec tenisa Urbina Jordan je leta 1988
v Seulu prebil že cel teden v olimpijski vasi, vendar na olimpijskih igrah ni
nastopil, saj mu dan pred začetkom turnirja delodajalec ni podaljšal dopu-
sta in vrniti se je moral domov. Petič. Brazilca Vanderleija de Limo je na za-
dnjih Olimpijskih igrah 2004 v Atenah na maratonski preizkušnji, ko je
še pet kilometrov pred ciljem vodil, napadel 57-letni odstavljeni irski du-
hovnik Cornelius Horan in ga tako potisnil, da je namesto zlata na koncu
osvojil bron. In šestič. Samo zaradi Nerona so morali Stari Grki olimpijske
