Page 178 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 178
Medijska politika v postsocializmu
Fantomska razsežnost
Nekaj gnilega je torej v družbenosti kot taki, saj morajo biti vse sile dr-
žave kot osnovne družbene ureditve uperjene v vzdrževanje umetnega rav-
notežja, usmerjenega tako navznoter kot navzven, kar postaja danes (bolj
kot kadarkoli prej) zapleteno in težaško delo. V posttranzicijskih družbah
se tako velikokrat ustvari nekakšen unikatno zmutirani vzorec, delovanje
katerega vzdržuje takšna ali drugačna oblika cenzure. Nove družbene eli-
te tako delujejo kakor jedro celice, ki misli izključno samo nase, dasiravno
razglaša ravno nasprotno. In namesto, da bi skupaj z drugimi organeli so-
delovalo v celičnih dejavnostih, se raje osredinja na izgrajevanje še ene celič-
ne ovojnice, ki jo pri življenju (umetno) vzdržuje cenzura. In če vsaka obli-
ka družbenosti vsebuje zakone in pravila, ki posledično vzpostavljajo red
stvari, delovanje narave določa samourejevalni mehanizem, ki se vseskozi
obnavlja, medtem ko človeška družba svoje napake ves čas ponavlja. Dokaz
za to je tudi dejstvo, da je cenzura (v smislu fizične odstranitve), podprta z
biometričnimi metodami nadzorovanja, danes popolnoma neobvladljiva –
ravno zato, ker je do podrobnosti obvladana.
Kritika kritike
Tudi ena ključnih javnih pridobitev razsvetljenstva, področje družbe-
ne kritike, danes prenese zgolj kritiko znotraj lastnih horizontov. Ob tem
naj omenim vznik umetniške kritike kot novinarskega žanra, ki se je (ra-
zvojno gledano) pozicioniralo kot negacija umetniškega dela, kot kritični
pogled od zunaj. Vendarle na ta način dobimo dvojno negacijo. Če podro-
čje umetnosti predstavlja negacijo obstoječe družbene ureditve in prevla-
dujočega sistema vrednot in njegova kritika pomeni negacijo umetniškega
dela, dobimo negacijo negacije, ki vsakršen (zunajsistemski) upor spravlja
nazaj v sistem ravno preko negacije, ki je že pred tem vpisana v sistem. V
tem smislu lahko govorimo o sistemsko prisilni sistematizaciji kateregako-
li družbenega podsistema, tudi tistega, ki v svojem bistvu pomeni upor. Na
tej točki si lahko zastavimo kup neumestnih vprašanj: Zakaj potemtakem
ne obstaja žanr kritike globalizacij ali žanr kritike onesnaževalcev? Kritika
umetnosti vendarle obstaja, in če si ga kdo drzne kontaminirati s svojim ne-
umetniškim besedičjem, hitro doživi cenzuro. Majhno cenzuro v primer-
javi s problemi sveta in veliko cenzuro, ko gre za preživetje posameznika.
Puščice sistema se vselej lomijo na plečih posameznikov. Če lahko po
eni strani danes zapišemo karkoli, ob čemer se zdi, da ni več konkretnih
posledic, so po drugi strani določeni pisci avtomatično izključeni. Tudi si-
Fantomska razsežnost
Nekaj gnilega je torej v družbenosti kot taki, saj morajo biti vse sile dr-
žave kot osnovne družbene ureditve uperjene v vzdrževanje umetnega rav-
notežja, usmerjenega tako navznoter kot navzven, kar postaja danes (bolj
kot kadarkoli prej) zapleteno in težaško delo. V posttranzicijskih družbah
se tako velikokrat ustvari nekakšen unikatno zmutirani vzorec, delovanje
katerega vzdržuje takšna ali drugačna oblika cenzure. Nove družbene eli-
te tako delujejo kakor jedro celice, ki misli izključno samo nase, dasiravno
razglaša ravno nasprotno. In namesto, da bi skupaj z drugimi organeli so-
delovalo v celičnih dejavnostih, se raje osredinja na izgrajevanje še ene celič-
ne ovojnice, ki jo pri življenju (umetno) vzdržuje cenzura. In če vsaka obli-
ka družbenosti vsebuje zakone in pravila, ki posledično vzpostavljajo red
stvari, delovanje narave določa samourejevalni mehanizem, ki se vseskozi
obnavlja, medtem ko človeška družba svoje napake ves čas ponavlja. Dokaz
za to je tudi dejstvo, da je cenzura (v smislu fizične odstranitve), podprta z
biometričnimi metodami nadzorovanja, danes popolnoma neobvladljiva –
ravno zato, ker je do podrobnosti obvladana.
Kritika kritike
Tudi ena ključnih javnih pridobitev razsvetljenstva, področje družbe-
ne kritike, danes prenese zgolj kritiko znotraj lastnih horizontov. Ob tem
naj omenim vznik umetniške kritike kot novinarskega žanra, ki se je (ra-
zvojno gledano) pozicioniralo kot negacija umetniškega dela, kot kritični
pogled od zunaj. Vendarle na ta način dobimo dvojno negacijo. Če podro-
čje umetnosti predstavlja negacijo obstoječe družbene ureditve in prevla-
dujočega sistema vrednot in njegova kritika pomeni negacijo umetniškega
dela, dobimo negacijo negacije, ki vsakršen (zunajsistemski) upor spravlja
nazaj v sistem ravno preko negacije, ki je že pred tem vpisana v sistem. V
tem smislu lahko govorimo o sistemsko prisilni sistematizaciji kateregako-
li družbenega podsistema, tudi tistega, ki v svojem bistvu pomeni upor. Na
tej točki si lahko zastavimo kup neumestnih vprašanj: Zakaj potemtakem
ne obstaja žanr kritike globalizacij ali žanr kritike onesnaževalcev? Kritika
umetnosti vendarle obstaja, in če si ga kdo drzne kontaminirati s svojim ne-
umetniškim besedičjem, hitro doživi cenzuro. Majhno cenzuro v primer-
javi s problemi sveta in veliko cenzuro, ko gre za preživetje posameznika.
Puščice sistema se vselej lomijo na plečih posameznikov. Če lahko po
eni strani danes zapišemo karkoli, ob čemer se zdi, da ni več konkretnih
posledic, so po drugi strani določeni pisci avtomatično izključeni. Tudi si-
