Page 177 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 177
Vprašanje cenzure kot končno vprašanje: In koliko jih še zaupa v sistem?
igre preložiti za dve leti, na leto 67 pred našim štetjem, in posebej za to pri-
ložnost uvesti nove discipline v izvajanju tragedij in igranju kitare. Ome-
njeni despot je zmagal na šestih tekmovanjih, treh glasbenih in treh špor-
tnih. Med zmagami je bila najbolj prestižna tista na dirki s štirivprežno ko-
čijo. Cesar je sam krmaril kočijo in pozneje padel z nje, a se je kljub temu
dal razglasiti za zmagovalca. Kljub temu je pozneje držal obljubo in Gr-
kom, ki jih je okupiral v drugem stoletju pred našim štetjem, podaril davč-
no samostojnost. To pomeni, da so dolgoročno pridobili Grki.
Kontraefekt
Če je davčna samostojnost sinonim za zavrnitev teksta v Reartikulaciji,
ima tovrstno dejanje svoj kontraefekt v pisanju dotičnega članka. Vsakršna
oblika omejevanja namreč ustvarja nekakšen povratni tok, učinek bume-
ranga, posledice katerega so dolgoročno razsežnejše. Cenzura v tem prime-
ru predstavlja zgolj košček v mozaiku političnih in ekonomskih dogodkov,
ki pa ni nepomemben. Kljub temu velja za termin, ki konotira točno do-
ločena zgodovinska obdobja, a je po drugi strani kontinuirana vzporedna
dejavnost, ki obstaja, odkar obstaja pisava. (Po tej definiciji sodeč so jo iz-
umili Kitajci.) Cenzura navznoter ustvarja nekakšno polzaprto skupnost,
določeno s strogo hierarhično strukturo, ki sloni na besedi vodje, medtem
ko navzven proizvaja nasilje različnih stopenj in razsežnosti. V najbolj eno-
stavni interpretaciji lahko rečemo, da gre pri cenzuri kot strukturni obli-
ki degradacije človeške misli za dokaj enostavno zrcaljenje kapitalističnega
načela, po katerem odloča tisti, ki je lastnik produkcijskih sredstev in po-
sledično tudi produkcijskih sil.
Glede na zgodovinsko izkušnjo lahko razberemo določeno primerja-
vo: tako kakor revolucija svoj protipol praviloma dobi v kontrarevoluciji, ki
postane v nadaljevanju njena edina resnična sovražnica, se kategorija pro-
tivnosti ali negacije kot posledica določenega dogodka zažre v pore celo-
tne družbe, kar kontaminira njene vitalne dele. Rodoslovno gledano je ta-
kšen razplet dogodkov protinaraven in kot tak v jedru neživljenjski, saj reže
zdrave (ustvarjalne in v prihodnost usmerjene) veje družbe, s čimer jo dol-
goročno vrača v mitični prostor in čas, v večno ponavljanje starih vzorcev
in nerazrešenih travm predhodnjih generacij. Princip delovanja skupno-
sti, ki jo tovrstno omejevanje vleče navzdol, postanejo različne oblike pa-
razitske dejavnosti, ob čemer gre velikim parazitom bolje kakor manjšim.
»Cenzura krokarjem odpušča, medtem ko golobe muči.«1
1 Denis Sarkić, STA cenzura, v: Vest.si, 11. julij 2007, http://www.vest.si.
igre preložiti za dve leti, na leto 67 pred našim štetjem, in posebej za to pri-
ložnost uvesti nove discipline v izvajanju tragedij in igranju kitare. Ome-
njeni despot je zmagal na šestih tekmovanjih, treh glasbenih in treh špor-
tnih. Med zmagami je bila najbolj prestižna tista na dirki s štirivprežno ko-
čijo. Cesar je sam krmaril kočijo in pozneje padel z nje, a se je kljub temu
dal razglasiti za zmagovalca. Kljub temu je pozneje držal obljubo in Gr-
kom, ki jih je okupiral v drugem stoletju pred našim štetjem, podaril davč-
no samostojnost. To pomeni, da so dolgoročno pridobili Grki.
Kontraefekt
Če je davčna samostojnost sinonim za zavrnitev teksta v Reartikulaciji,
ima tovrstno dejanje svoj kontraefekt v pisanju dotičnega članka. Vsakršna
oblika omejevanja namreč ustvarja nekakšen povratni tok, učinek bume-
ranga, posledice katerega so dolgoročno razsežnejše. Cenzura v tem prime-
ru predstavlja zgolj košček v mozaiku političnih in ekonomskih dogodkov,
ki pa ni nepomemben. Kljub temu velja za termin, ki konotira točno do-
ločena zgodovinska obdobja, a je po drugi strani kontinuirana vzporedna
dejavnost, ki obstaja, odkar obstaja pisava. (Po tej definiciji sodeč so jo iz-
umili Kitajci.) Cenzura navznoter ustvarja nekakšno polzaprto skupnost,
določeno s strogo hierarhično strukturo, ki sloni na besedi vodje, medtem
ko navzven proizvaja nasilje različnih stopenj in razsežnosti. V najbolj eno-
stavni interpretaciji lahko rečemo, da gre pri cenzuri kot strukturni obli-
ki degradacije človeške misli za dokaj enostavno zrcaljenje kapitalističnega
načela, po katerem odloča tisti, ki je lastnik produkcijskih sredstev in po-
sledično tudi produkcijskih sil.
Glede na zgodovinsko izkušnjo lahko razberemo določeno primerja-
vo: tako kakor revolucija svoj protipol praviloma dobi v kontrarevoluciji, ki
postane v nadaljevanju njena edina resnična sovražnica, se kategorija pro-
tivnosti ali negacije kot posledica določenega dogodka zažre v pore celo-
tne družbe, kar kontaminira njene vitalne dele. Rodoslovno gledano je ta-
kšen razplet dogodkov protinaraven in kot tak v jedru neživljenjski, saj reže
zdrave (ustvarjalne in v prihodnost usmerjene) veje družbe, s čimer jo dol-
goročno vrača v mitični prostor in čas, v večno ponavljanje starih vzorcev
in nerazrešenih travm predhodnjih generacij. Princip delovanja skupno-
sti, ki jo tovrstno omejevanje vleče navzdol, postanejo različne oblike pa-
razitske dejavnosti, ob čemer gre velikim parazitom bolje kakor manjšim.
»Cenzura krokarjem odpušča, medtem ko golobe muči.«1
1 Denis Sarkić, STA cenzura, v: Vest.si, 11. julij 2007, http://www.vest.si.
