Page 183 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 183
Vprašanje cenzure kot končno vprašanje: In koliko jih še zaupa v sistem?
teva bipolarizacijo in nepreklicno opredelitev: za nas ali za njih, torej pro-
ti nam. Danes je tovrstno slikanje sveta na pohodu bolj kot kadarkoli prej.
Pomanjkanja (kritiškega) pisanja, ki bi prispevalo k razumevanju, danes
ne zaznavamo več kot cenzuro, čeravno ima v sebi značilnosti odstrani-
tve. Gre za povsem normirano situacijo, ki jo nenazadnje narekuje sodobni
tempo življenja in zgodovinsko-pogojena erozija kritiške misli, kar sistem
danes (v vsakokratni invenciji zgodovine) uspešno izrablja v svoj prid. Kot
svoj lastni prežitek na drugi strani izpljuva populistične vsebine (dostopne
na vsakem sekretu).
Glede na današnjo vsesplošno krizo bi lahko rekli, da so zgodnja tride-
seta, ko je izhajala Beseda o sodobnih vprašanjih (ki jo jemljen zgolj kot fra-
gment), primerljiva s situacijo od 11. septembra 2001 naprej. Če pisanje
v tridesetih odraža slutnjo vojne, krizo vrednot, problematiko delavskega
vprašanja, pa je vendarle zaznati nekakšno odprtost polja pisane besede, ki
je dopuščalo soočenje različnih pogledov na visokem idejnem in izraznem
nivoju. To pomeni, da so obstajali mediji, ki so zmogli vsebovati različne
poglede in katerih težnja po množičnosti ni bila izkazana z banaliziranjem
vsebine, temveč s preprostostjo besede in s temeljno postavko – zahtevo po
drugačni perspektivi, po pogledu iz zraka, ki dopušča več razsežnosti hkra-
ti. Danes je takšen pogled kot redka ptica – ob pomankljivem zavedanju, da
se cenzura vselej vrši kot enorazsežnostno dejanje, ki perspektive iz zraka ni
zmožna misliti. Ravno zaradi tega so se ji tiskani mediji nekdaj (morda) laž-
je upirali kakor danes, ko je redka ptica v bistvu reaktivec, poln bankovcev.
Končna rešitev
Končna rešitev vprašanja cenzure je dobesedno srhljiva. Čedalje več lju-
di odvrniti od branja, pisanja, razmišljanja in delovanja. Čedalje več vej po-
rezati, čedalje več mladih za(je)bavati. Spodbuditi potrebe, ki prihajajo od
zunaj, in izpolniti želje, ki niso nikoli bile naše. Namesto drevesa in trave
ponuditi virtualne svetove in nadzorovati življenja do te mere, da pride do
kontraefekta oziroma negacije negacije v navidezno neskončnih možnostih
življenja drugje. Konec leta 2006 je učiteljica kitajščine iz Frankfurta An-
she Chung postala prva dolarska milijonarka v Second Lifu, kjer si je kot la-
stnica virtualnih nakupovalnih centrov in verige trgovin v dveh letih v vir-
tualni valuti, linden dolarjih, ustvarila realni kapital. Čestitamo!
Kakšni pa so obeti za drugo življenje vseh, ki so diskvalificirani in dis-
kreditirani? Ki nimajo dostopa, ki so odstranjeni? Ne preostane jim dru-
gega kot to, da čakajo. In če bodo medtem izginile slike nekaterih pokra-
jin, če bodo izumrle nekatere živali in rastline, če bo vreme postalo neugo-
teva bipolarizacijo in nepreklicno opredelitev: za nas ali za njih, torej pro-
ti nam. Danes je tovrstno slikanje sveta na pohodu bolj kot kadarkoli prej.
Pomanjkanja (kritiškega) pisanja, ki bi prispevalo k razumevanju, danes
ne zaznavamo več kot cenzuro, čeravno ima v sebi značilnosti odstrani-
tve. Gre za povsem normirano situacijo, ki jo nenazadnje narekuje sodobni
tempo življenja in zgodovinsko-pogojena erozija kritiške misli, kar sistem
danes (v vsakokratni invenciji zgodovine) uspešno izrablja v svoj prid. Kot
svoj lastni prežitek na drugi strani izpljuva populistične vsebine (dostopne
na vsakem sekretu).
Glede na današnjo vsesplošno krizo bi lahko rekli, da so zgodnja tride-
seta, ko je izhajala Beseda o sodobnih vprašanjih (ki jo jemljen zgolj kot fra-
gment), primerljiva s situacijo od 11. septembra 2001 naprej. Če pisanje
v tridesetih odraža slutnjo vojne, krizo vrednot, problematiko delavskega
vprašanja, pa je vendarle zaznati nekakšno odprtost polja pisane besede, ki
je dopuščalo soočenje različnih pogledov na visokem idejnem in izraznem
nivoju. To pomeni, da so obstajali mediji, ki so zmogli vsebovati različne
poglede in katerih težnja po množičnosti ni bila izkazana z banaliziranjem
vsebine, temveč s preprostostjo besede in s temeljno postavko – zahtevo po
drugačni perspektivi, po pogledu iz zraka, ki dopušča več razsežnosti hkra-
ti. Danes je takšen pogled kot redka ptica – ob pomankljivem zavedanju, da
se cenzura vselej vrši kot enorazsežnostno dejanje, ki perspektive iz zraka ni
zmožna misliti. Ravno zaradi tega so se ji tiskani mediji nekdaj (morda) laž-
je upirali kakor danes, ko je redka ptica v bistvu reaktivec, poln bankovcev.
Končna rešitev
Končna rešitev vprašanja cenzure je dobesedno srhljiva. Čedalje več lju-
di odvrniti od branja, pisanja, razmišljanja in delovanja. Čedalje več vej po-
rezati, čedalje več mladih za(je)bavati. Spodbuditi potrebe, ki prihajajo od
zunaj, in izpolniti želje, ki niso nikoli bile naše. Namesto drevesa in trave
ponuditi virtualne svetove in nadzorovati življenja do te mere, da pride do
kontraefekta oziroma negacije negacije v navidezno neskončnih možnostih
življenja drugje. Konec leta 2006 je učiteljica kitajščine iz Frankfurta An-
she Chung postala prva dolarska milijonarka v Second Lifu, kjer si je kot la-
stnica virtualnih nakupovalnih centrov in verige trgovin v dveh letih v vir-
tualni valuti, linden dolarjih, ustvarila realni kapital. Čestitamo!
Kakšni pa so obeti za drugo življenje vseh, ki so diskvalificirani in dis-
kreditirani? Ki nimajo dostopa, ki so odstranjeni? Ne preostane jim dru-
gega kot to, da čakajo. In če bodo medtem izginile slike nekaterih pokra-
jin, če bodo izumrle nekatere živali in rastline, če bo vreme postalo neugo-
