Page 13 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 13
Cenzura politike novinarstva
Ker je ta diskurz nujno slep za lastno zgodovino – saj ne more priznati, da
tudi sam pripada določenemu zgodovinskemu in političnemu toku in je zanj
družbena realnost transparentna in neposredno dostopna nevtralnemu po-
gledu strokovnjaka; po drugi strani to pomeni, da vsak način zgodovinske-
ga (in s tem nujno političnega) branja družbene realnosti to realnost popači
in »spolitizira«, kar je v strokovnjaškem diskurzu nedopustno – njegovi per-
spektivi uhaja tudi zgodovina novinarstva nasploh. Tako vidi trenutno stanje
novinarstva kot rezultat značajskih pomanjkljivosti novinarjev, urednikov ali
oblastnikov (vse antizgodovinske analize se začnejo in končajo pri psihologi-
ji) in rešitev zanj v krepitvi in izboljšanju politične kulture, etičnih standardov
in pravnih regulativ (in kar je še podobnih floskul). Psihologizacija javnega di-
skurza o novinarstvu seveda pomeni, da problemi, kot so prekarizacija novi-
narskega poklica, privatizacija intelektualnih moči in potencialov »kognitiv-
ne« delovne sile ter ideološke funkcije novinarstva v postsocialistični (»tran-
zicijski«) družbeno-politični ureditvi ostajajo ob strani, saj je njihova kritična
obdelava mogoča le z odkrito politične perspektive, ki izhaja iz revolucij mo-
derne in ki se ne boji ne lastne zgodovine ne zgodovine nasploh.
Znotraj strokovnjaške perspektive so odgovori na vsa vprašanja o cen-
zuri in svobodi tiska podani že vnaprej. Po njej razmere ne zahtevajo nove-
ga premisleka o družbeni in politični vlogi novinarstva ter invencije novih
novinarskih praks – dovolj naj bi bilo že, če bi upoštevali standarde liberal-
nega, »evropskega« novinarstva, kar bi hkrati zahtevalo tudi normaliza-
cijo političnih razmer in dvig politične kulture na evropsko raven, se pra-
vi le modifikacijo stanja v skladu z vnaprej danim normativom »evropske-
ga«, ne pa invencije novega, ki izhaja iz analize zgodovinske situacije. Tre-
nutno stanje v medijskem prostoru naj bi bilo ravno posledica odsotno-
sti in nespoštovanja evropskih standardov, neurejenosti medijskega trga,
ostankov starih mentalitet ... Tudi rešitev, ki jo ponuja strokovnjaški dis-
kurz (s strokovnjaškim diskurzom mislimo skupaj tako njegovo liberalno
kot konservativno različico in zanemarjamo kozmetične razlike med obe-
ma), je zato zelo preprosta – posnemati primere dobre prakse z zahoda. Ta-
kšna rešitev obljublja immediate relief, takojšnje olajšanje težav s cenzuro
(saj medijski prostor, ki bi bil urejen popolnoma po »evropskem« modelu,
ne bi poznal cenzure), obenem pa popolnoma ignorira dejanske zgodovin-
ske razmere (periferen položaj postsocialističnih držav, kar pomeni inten-
zivno ekonomsko nasilje – privatizacijo, denacionalizacijo, fleksibilizacijo
– in, kot nujen pogoj ekonomskega nasilja, intenzivno ideološko nasilje, ki
vključuje tudi discipliniranje medijev), zaradi katerih uresničitev »evrop-
skega« modela ni mogoča.
Ker je ta diskurz nujno slep za lastno zgodovino – saj ne more priznati, da
tudi sam pripada določenemu zgodovinskemu in političnemu toku in je zanj
družbena realnost transparentna in neposredno dostopna nevtralnemu po-
gledu strokovnjaka; po drugi strani to pomeni, da vsak način zgodovinske-
ga (in s tem nujno političnega) branja družbene realnosti to realnost popači
in »spolitizira«, kar je v strokovnjaškem diskurzu nedopustno – njegovi per-
spektivi uhaja tudi zgodovina novinarstva nasploh. Tako vidi trenutno stanje
novinarstva kot rezultat značajskih pomanjkljivosti novinarjev, urednikov ali
oblastnikov (vse antizgodovinske analize se začnejo in končajo pri psihologi-
ji) in rešitev zanj v krepitvi in izboljšanju politične kulture, etičnih standardov
in pravnih regulativ (in kar je še podobnih floskul). Psihologizacija javnega di-
skurza o novinarstvu seveda pomeni, da problemi, kot so prekarizacija novi-
narskega poklica, privatizacija intelektualnih moči in potencialov »kognitiv-
ne« delovne sile ter ideološke funkcije novinarstva v postsocialistični (»tran-
zicijski«) družbeno-politični ureditvi ostajajo ob strani, saj je njihova kritična
obdelava mogoča le z odkrito politične perspektive, ki izhaja iz revolucij mo-
derne in ki se ne boji ne lastne zgodovine ne zgodovine nasploh.
Znotraj strokovnjaške perspektive so odgovori na vsa vprašanja o cen-
zuri in svobodi tiska podani že vnaprej. Po njej razmere ne zahtevajo nove-
ga premisleka o družbeni in politični vlogi novinarstva ter invencije novih
novinarskih praks – dovolj naj bi bilo že, če bi upoštevali standarde liberal-
nega, »evropskega« novinarstva, kar bi hkrati zahtevalo tudi normaliza-
cijo političnih razmer in dvig politične kulture na evropsko raven, se pra-
vi le modifikacijo stanja v skladu z vnaprej danim normativom »evropske-
ga«, ne pa invencije novega, ki izhaja iz analize zgodovinske situacije. Tre-
nutno stanje v medijskem prostoru naj bi bilo ravno posledica odsotno-
sti in nespoštovanja evropskih standardov, neurejenosti medijskega trga,
ostankov starih mentalitet ... Tudi rešitev, ki jo ponuja strokovnjaški dis-
kurz (s strokovnjaškim diskurzom mislimo skupaj tako njegovo liberalno
kot konservativno različico in zanemarjamo kozmetične razlike med obe-
ma), je zato zelo preprosta – posnemati primere dobre prakse z zahoda. Ta-
kšna rešitev obljublja immediate relief, takojšnje olajšanje težav s cenzuro
(saj medijski prostor, ki bi bil urejen popolnoma po »evropskem« modelu,
ne bi poznal cenzure), obenem pa popolnoma ignorira dejanske zgodovin-
ske razmere (periferen položaj postsocialističnih držav, kar pomeni inten-
zivno ekonomsko nasilje – privatizacijo, denacionalizacijo, fleksibilizacijo
– in, kot nujen pogoj ekonomskega nasilja, intenzivno ideološko nasilje, ki
vključuje tudi discipliniranje medijev), zaradi katerih uresničitev »evrop-
skega« modela ni mogoča.
