Page 175 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 175
reja Kopač
Vprašanje
cenzure kot
končno vprašanje:
In koliko jih še
zaupa v sistem?
Cenzura
Vpoplavi rumenih medijev na eni strani in pomanjkanju pogloblje-
ne kritiške refleksije na drugi je skupina zainteresiranih mladih pi-
scev z mednarodno uveljavljeno filozofinjo Marino Gržinić na čelu pred
dobrim letom dni skupaj zasnovala projekt novega časopisa in ga poime-
novala Reartikulacija. Po kratkem, a intenzivnem zagonskem obdobju sta
odstopila glavna urednika in uredništvo je začelo delovati v novi sestavi.
V tem kontekstu sta bila dokaj pozitivno sprejeta moja prva dva članka, ki
obravnavata neugoden položaj žensk in slovenskih umetnikov, medtem ko
je bil moj tretji članek brez pojasnila zavrnjen. V njem sem poskusila kom-
binirati več različnih žanrov in narediti presek skozi več različnih paradi-
gem, a mi očitno to ni dovolj dobro uspelo. Problem pa je bil verjetno tudi
v tem, da se nad ničimer konkretno ne pritožujem, temveč se igram s per-
spektivami na različnih ravneh, kar je bilo z uredniškega stališča nedopu-
stno. Vprašanje na tem mestu je, koliko tovrstnih spreobračanj še premore
prostor tiskanih medijev, ali natančneje, kakšna je na tem mestu vloga ure-
dnikov. Ali so tudi v brezplačnih časnikih, namenjenih obrobnim in pre-
slišanim vsebinam, uredniki postali nekakšni cenzorji, ki z roko zamah-
nejo nad vsem, kar ne pade v prizmo njihovega osebnega pogleda, njiho-
ve osebne perspektive? V tej luči se ne razlikujejo veliko od cenzorjev iz-
pred desetletij, očalastih partijcev z zalizki na čelu, ki so odbirali, kaj gre v
koš in kaj mimo njega. V glavnem se je vedelo, kdo so, in kakšna je njiho-
va moč. Zdaj ni več tako, saj je cenzor lahko vsakdo, medtem ko je cenzor-
Vprašanje
cenzure kot
končno vprašanje:
In koliko jih še
zaupa v sistem?
Cenzura
Vpoplavi rumenih medijev na eni strani in pomanjkanju pogloblje-
ne kritiške refleksije na drugi je skupina zainteresiranih mladih pi-
scev z mednarodno uveljavljeno filozofinjo Marino Gržinić na čelu pred
dobrim letom dni skupaj zasnovala projekt novega časopisa in ga poime-
novala Reartikulacija. Po kratkem, a intenzivnem zagonskem obdobju sta
odstopila glavna urednika in uredništvo je začelo delovati v novi sestavi.
V tem kontekstu sta bila dokaj pozitivno sprejeta moja prva dva članka, ki
obravnavata neugoden položaj žensk in slovenskih umetnikov, medtem ko
je bil moj tretji članek brez pojasnila zavrnjen. V njem sem poskusila kom-
binirati več različnih žanrov in narediti presek skozi več različnih paradi-
gem, a mi očitno to ni dovolj dobro uspelo. Problem pa je bil verjetno tudi
v tem, da se nad ničimer konkretno ne pritožujem, temveč se igram s per-
spektivami na različnih ravneh, kar je bilo z uredniškega stališča nedopu-
stno. Vprašanje na tem mestu je, koliko tovrstnih spreobračanj še premore
prostor tiskanih medijev, ali natančneje, kakšna je na tem mestu vloga ure-
dnikov. Ali so tudi v brezplačnih časnikih, namenjenih obrobnim in pre-
slišanim vsebinam, uredniki postali nekakšni cenzorji, ki z roko zamah-
nejo nad vsem, kar ne pade v prizmo njihovega osebnega pogleda, njiho-
ve osebne perspektive? V tej luči se ne razlikujejo veliko od cenzorjev iz-
pred desetletij, očalastih partijcev z zalizki na čelu, ki so odbirali, kaj gre v
koš in kaj mimo njega. V glavnem se je vedelo, kdo so, in kakšna je njiho-
va moč. Zdaj ni več tako, saj je cenzor lahko vsakdo, medtem ko je cenzor-
