Page 12 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 12
Medijska politika v postsocializmu
obrazce delovanja ancien regima kot samopašni nasledniki oziroma ponov-
ni izumitelji totalitarne državne kontrole nad mediji ali kot vdani skrajno-
levičarski propagandisti, ki ne znajo pisati neodvisno in objektivno in jih je
zato potrebno nasilno uravnotežiti.
Zelo redko v celotni razpravi se je pojavila zgodovinska perspektiva
(tako sinhrona kot diahrona), pojava cenzure v Sloveniji se skoraj ni po-
vezovalo s podobnimi pojavi v drugih postsocialističnih državah ne s po-
dobnimi pojavi in procesi v preteklosti (razen že omenjenega politikant-
skega obkladanja s pridevnikom »totalitarno«). Obenem ključno vpraša-
nje, vprašanje politike novinarskega pisanja, ki se je znotraj razprave sicer
pojavilo, ni bilo ne zadostno artikulirano ne razrešeno. Politika novinar-
stva ni bila obravnavana ne kot del revolucionarnih procesov, značilnih za
moderno (vprašanje je v ožji obliki politike novinarskega pisanja aktual-
no že vsaj od poznega 18. stoletja dalje, v širši obliki, kot politika pisanja
nasploh, pa še veliko dlje), temveč kot motnja idealnega modela novinar-
stva (»zahodnega«, »evropskega«, »objektivnega« novinarstva), ki jo je
– o tem sta se obe strani strinjali – potrebno čimprej odpraviti. Odgovor
obeh na vprašanje politike novinarstva je bil enak in preprost – dol s poli-
tiko, naj živi stroka.
V tej ključni točki sta se liberalna in konservativna stran razlikovali le
v lepotnih podrobnostih metod za doseganje depolitizacije novinarstva –
misel na politično angažirano in pristransko (partizansko, v dobesednem
pomenu te besede) novinarstvo je bila obema enako nevzdržna. Točka
konsenza, ki je poenotila obe, navidez sprti, perspektivi, je bilo zavzemanje
za strokovnost novinarskega pisanja – za nevtralnost, dejstvenost, profesi-
onalnost poročanja, kar je zgodovinsko reakcija (v polnem pomenu te be-
sede – reakcionarna politična tendenca) na politično angažirano novinar-
stvo (od prvih francoskih »tabloidov«, ki so razkrivali in smešili seksual-
no obnašanje aristokracije v času francoske revolucije do odkrito politične-
ga in antagonističnega delavskega tiska v poznem 19. in zgodnjem 20. sto-
letju), ki se je uveljavila predvsem v anglosaksonskem delu sveta (medtem
ko so dežele, v katerih so imela revolucionarna gibanja moderne večjo vlo-
go in izbojevala več zgodovinskih zmag, ohranile tudi tradicijo političnega
novinarstva). Zavzemanje za strokovnost novinarstva torej sámo ni »stro-
kovno«, tj. nepolitično, temveč nasprotuje določeni politiki novinarstva,
ki se je izoblikovala v revolucijah moderne, z nasprotne politične pozicije,
ki se skriva pod navidezno nevtralnostjo. Obe strani v nedavni razpravi o
cenzuri in svobodi tiska v Sloveniji sta bili le različici tega drugega, reakci-
onarnega političnega diskurza.
obrazce delovanja ancien regima kot samopašni nasledniki oziroma ponov-
ni izumitelji totalitarne državne kontrole nad mediji ali kot vdani skrajno-
levičarski propagandisti, ki ne znajo pisati neodvisno in objektivno in jih je
zato potrebno nasilno uravnotežiti.
Zelo redko v celotni razpravi se je pojavila zgodovinska perspektiva
(tako sinhrona kot diahrona), pojava cenzure v Sloveniji se skoraj ni po-
vezovalo s podobnimi pojavi v drugih postsocialističnih državah ne s po-
dobnimi pojavi in procesi v preteklosti (razen že omenjenega politikant-
skega obkladanja s pridevnikom »totalitarno«). Obenem ključno vpraša-
nje, vprašanje politike novinarskega pisanja, ki se je znotraj razprave sicer
pojavilo, ni bilo ne zadostno artikulirano ne razrešeno. Politika novinar-
stva ni bila obravnavana ne kot del revolucionarnih procesov, značilnih za
moderno (vprašanje je v ožji obliki politike novinarskega pisanja aktual-
no že vsaj od poznega 18. stoletja dalje, v širši obliki, kot politika pisanja
nasploh, pa še veliko dlje), temveč kot motnja idealnega modela novinar-
stva (»zahodnega«, »evropskega«, »objektivnega« novinarstva), ki jo je
– o tem sta se obe strani strinjali – potrebno čimprej odpraviti. Odgovor
obeh na vprašanje politike novinarstva je bil enak in preprost – dol s poli-
tiko, naj živi stroka.
V tej ključni točki sta se liberalna in konservativna stran razlikovali le
v lepotnih podrobnostih metod za doseganje depolitizacije novinarstva –
misel na politično angažirano in pristransko (partizansko, v dobesednem
pomenu te besede) novinarstvo je bila obema enako nevzdržna. Točka
konsenza, ki je poenotila obe, navidez sprti, perspektivi, je bilo zavzemanje
za strokovnost novinarskega pisanja – za nevtralnost, dejstvenost, profesi-
onalnost poročanja, kar je zgodovinsko reakcija (v polnem pomenu te be-
sede – reakcionarna politična tendenca) na politično angažirano novinar-
stvo (od prvih francoskih »tabloidov«, ki so razkrivali in smešili seksual-
no obnašanje aristokracije v času francoske revolucije do odkrito politične-
ga in antagonističnega delavskega tiska v poznem 19. in zgodnjem 20. sto-
letju), ki se je uveljavila predvsem v anglosaksonskem delu sveta (medtem
ko so dežele, v katerih so imela revolucionarna gibanja moderne večjo vlo-
go in izbojevala več zgodovinskih zmag, ohranile tudi tradicijo političnega
novinarstva). Zavzemanje za strokovnost novinarstva torej sámo ni »stro-
kovno«, tj. nepolitično, temveč nasprotuje določeni politiki novinarstva,
ki se je izoblikovala v revolucijah moderne, z nasprotne politične pozicije,
ki se skriva pod navidezno nevtralnostjo. Obe strani v nedavni razpravi o
cenzuri in svobodi tiska v Sloveniji sta bili le različici tega drugega, reakci-
onarnega političnega diskurza.
