Page 145 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 145
Žrtve, mame in superženske
Tudi ko gre za revije, ki jih ustvarjajo ženske za ženske, situacija ni do-
sti drugačna. Te revije uporabljajo enak nabor tem iz privatne sfere kot
dnevniki, le da jim dajejo dodatno privlačnost tako, da jih aplicirajo na jav-
ne figure, kar pri bralkah ustvarja mešan občutek domačnosti in voajeriz-
ma, namesto da bi reprezentacija žensk v medijih spodbujala aktivno vlo-
go bralk v javnem življenju. Ko v ženskih revijah nastopajo uspešne ali iz-
obražene ženske – kar ima lahko potencialno subverziven učinek na usta-
ljene družbene predstave o ženskah in na tradicionalne vloge žensk v druž-
bi – so njihovi poklici in aktivnosti potisnjeni v ozadje in marginalizira-
ni s pomočjo trivializacije pomembnega in slavljenja trivialnega. Deontič-
na modalnost, ki deluje skozi na različne načine skonstruirane zapovedi
in prepovedi, je močan mehanizem konstruiranja podob popolnih teles in
družbenih norm o tem, kaj je za ženske sprejemljivo in kaj ne. Nobeden iz-
med obeh medijskih diskurzov ni ponujal nobenega odgovora na vprašanji,
kako doseči večjo moč žensk v javni sferi in kako izboljšati njihovo vsakda-
nje življenje. V dnevnikih je prevladovala nevidnost žensk in v ženskih re-
vijah prodaja sanj o tem, kako izgledati boljše in ne o tem, kako doseči ve-
čjo enakost.
Ob vzponu kapitalističnih procesov – ki še bolj razdvajajo družbene
razrede ter večajo razliko med mestom in podeželjem, ter tako poglabljajo
razkol tudi med ženskami samimi in posledično zmanjšujejo možnost re-
snične ženske solidarnosti – sta vprašanji, ki se postavljata, ali se mora – na-
mesto da bi bilo obratno – realnost ženskih življenj v BiH drastično spre-
meniti, da bi postale njihove medijske reprezentacije bolj točne in čigavim
interesom služijo ženske revije. Zdi se, da postsocialistična medijska kraji-
na, vsaj kar se tiče reprezentacije žensk, nima stika z dejanskimi problemi
in realnostmi resničnih žensk, medtem ko poskuša obenem prodati čimveč
sanj, izdelkov in instantnih rešitev, kar je precej neodgovorno. V zgodovini
Jugoslavije so obstajale mnoge epizode, ko se je emancipacija žensk dejan-
sko zgodila in ko je osebno postalo politično. Te epizode lahko lociramo v
obveznem izobraževanju za vse, modernizaciji in odpiranju novih delovnih
mest po drugi svetovni vojni ter dosežkih feminističnega gibanja iz sedem-
desetih let in ženskih protivojnih iniciativ v devetdesetih letih 20. stoletja.
V sedanjosti se, nasprotno, dogaja ponoven vzpon patriarhalnih vre-
dnot, medtem ko je feminizem na margini – in zavedanje o pomenu boja
v privatni sferi očitno ni dovolj, da bi obrnilo situacijo v BiH v prid žensk.
Ženske v BiH morajo ponovno iznajti same sebe in premisliti, kako moč-
ne so dejansko kot politični subjekt. Ob vzponu projektnega in elitistič-
nega sodobnega feminizma lahko morda predvojna, socialistična zgodovi-
Tudi ko gre za revije, ki jih ustvarjajo ženske za ženske, situacija ni do-
sti drugačna. Te revije uporabljajo enak nabor tem iz privatne sfere kot
dnevniki, le da jim dajejo dodatno privlačnost tako, da jih aplicirajo na jav-
ne figure, kar pri bralkah ustvarja mešan občutek domačnosti in voajeriz-
ma, namesto da bi reprezentacija žensk v medijih spodbujala aktivno vlo-
go bralk v javnem življenju. Ko v ženskih revijah nastopajo uspešne ali iz-
obražene ženske – kar ima lahko potencialno subverziven učinek na usta-
ljene družbene predstave o ženskah in na tradicionalne vloge žensk v druž-
bi – so njihovi poklici in aktivnosti potisnjeni v ozadje in marginalizira-
ni s pomočjo trivializacije pomembnega in slavljenja trivialnega. Deontič-
na modalnost, ki deluje skozi na različne načine skonstruirane zapovedi
in prepovedi, je močan mehanizem konstruiranja podob popolnih teles in
družbenih norm o tem, kaj je za ženske sprejemljivo in kaj ne. Nobeden iz-
med obeh medijskih diskurzov ni ponujal nobenega odgovora na vprašanji,
kako doseči večjo moč žensk v javni sferi in kako izboljšati njihovo vsakda-
nje življenje. V dnevnikih je prevladovala nevidnost žensk in v ženskih re-
vijah prodaja sanj o tem, kako izgledati boljše in ne o tem, kako doseči ve-
čjo enakost.
Ob vzponu kapitalističnih procesov – ki še bolj razdvajajo družbene
razrede ter večajo razliko med mestom in podeželjem, ter tako poglabljajo
razkol tudi med ženskami samimi in posledično zmanjšujejo možnost re-
snične ženske solidarnosti – sta vprašanji, ki se postavljata, ali se mora – na-
mesto da bi bilo obratno – realnost ženskih življenj v BiH drastično spre-
meniti, da bi postale njihove medijske reprezentacije bolj točne in čigavim
interesom služijo ženske revije. Zdi se, da postsocialistična medijska kraji-
na, vsaj kar se tiče reprezentacije žensk, nima stika z dejanskimi problemi
in realnostmi resničnih žensk, medtem ko poskuša obenem prodati čimveč
sanj, izdelkov in instantnih rešitev, kar je precej neodgovorno. V zgodovini
Jugoslavije so obstajale mnoge epizode, ko se je emancipacija žensk dejan-
sko zgodila in ko je osebno postalo politično. Te epizode lahko lociramo v
obveznem izobraževanju za vse, modernizaciji in odpiranju novih delovnih
mest po drugi svetovni vojni ter dosežkih feminističnega gibanja iz sedem-
desetih let in ženskih protivojnih iniciativ v devetdesetih letih 20. stoletja.
V sedanjosti se, nasprotno, dogaja ponoven vzpon patriarhalnih vre-
dnot, medtem ko je feminizem na margini – in zavedanje o pomenu boja
v privatni sferi očitno ni dovolj, da bi obrnilo situacijo v BiH v prid žensk.
Ženske v BiH morajo ponovno iznajti same sebe in premisliti, kako moč-
ne so dejansko kot politični subjekt. Ob vzponu projektnega in elitistič-
nega sodobnega feminizma lahko morda predvojna, socialistična zgodovi-
