Page 180 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 180
Argumentacija v jeziku
sov, ki ležita v njegovi globinski strukturi in sta Manj časa delaš, slabše te
stranke poznajo (T1) in Dalj časa delaš, večjo distribucijo imaš (T2), lahko
to diskurzivno gibanje prepoznamo za dopustno.
Podobno je z utemeljevanjem. Glede na topos, ki ga prepoznamo v glo-
binski strukturi (pri Diku to pomeni na ravnini predikacije, saj gre za de-
janska stanja), lahko zatrdimo izrek iz primera (111). Vzročno razmerje
med star in pokvariti se je določeno na podlagi toposa.
(111)
Pokvaril se mu je avto. Bil je star.
Primeri te vrste pojasnijo, zakaj tudi pri jukstapoziciji, ki jo vidimo v
zgornjem primeru in kjer so povezovalci odsotni, vseeno prepoznamo do-
ločeno vsebinsko razmerje med prvim in drugim delom. J. M. Luscher celo
trdi, da skladno s teorijo pertinence uporabimo povezovalce-konektorje le
takrat, ko je treba razmerje med deloma izreka napraviti bolj eksplicitno.22
Nølke meni, da enako kot ilokucijska vrednost dejansko opravljena ar-
gumentacija ni nikdar precizirana v pomenu, ampak, kar je tudi značil-
no za ilokucijo, jezik sam v argumentacijskem dejanju ustvarja semantične
omejitve, ki so zapisane v pomenu.23 Poglejmo primer (112):
(112)
Luka je bogat, ampak je poročen.
Izrek v primeru (112) ne pove ničesar o možni argumentacijski vred-
nosti, kljub temu pa postavlja omejitve okrog te vrednosti. Vrednost se ana-
lizira na naslednji način: Luka je bogat in Luka je poročen sta nasprotujo-
ča si argumenta in Luka je poročen je močnejši od obeh; je torej odločil-
ni argument. Obstaja natanko ena argumentacijska interpretacija prime-
ra (112). Že v samem gledišču izjavljalca obstajajo argumentacijske namere.
Gledišče je sestavljeno iz propozicionalne vsebine in sodbe24 in je kot tako
očitno epistemično modalno. Ta sodba se lahko nanaša na možno (virtu-
alno) argumentacijo, ki jo določeno gledišče že vsebuje, torej njegovo ar-
gumentacijsko namero. V primeru (112) gre za dopustnost, ki vsebuje več
gledišč. Med njimi sta si najmanj dve nasprotujoči; eno je v prid, drugo na-
sprotujoče kateremu koli sklepu, ki ga lahko potegnemo iz Luka je bogat
(npr. dobro bi ga bilo obiskovati ...). Videli smo, da nič v izreku samem ne
22 J. M. Luscher, Les marques de connexion: des guides pour l'interprétation, v: J. Moeschler et
al. (ur.), Language et pertinence, Zbirka Processus discursifs, Nancy 1994.
23 H. Nølke, Linguistique modulaire: de la forme au sens, Louvain, Pariz 1994, 164.
24 H. Nølke, n. d., 64.
sov, ki ležita v njegovi globinski strukturi in sta Manj časa delaš, slabše te
stranke poznajo (T1) in Dalj časa delaš, večjo distribucijo imaš (T2), lahko
to diskurzivno gibanje prepoznamo za dopustno.
Podobno je z utemeljevanjem. Glede na topos, ki ga prepoznamo v glo-
binski strukturi (pri Diku to pomeni na ravnini predikacije, saj gre za de-
janska stanja), lahko zatrdimo izrek iz primera (111). Vzročno razmerje
med star in pokvariti se je določeno na podlagi toposa.
(111)
Pokvaril se mu je avto. Bil je star.
Primeri te vrste pojasnijo, zakaj tudi pri jukstapoziciji, ki jo vidimo v
zgornjem primeru in kjer so povezovalci odsotni, vseeno prepoznamo do-
ločeno vsebinsko razmerje med prvim in drugim delom. J. M. Luscher celo
trdi, da skladno s teorijo pertinence uporabimo povezovalce-konektorje le
takrat, ko je treba razmerje med deloma izreka napraviti bolj eksplicitno.22
Nølke meni, da enako kot ilokucijska vrednost dejansko opravljena ar-
gumentacija ni nikdar precizirana v pomenu, ampak, kar je tudi značil-
no za ilokucijo, jezik sam v argumentacijskem dejanju ustvarja semantične
omejitve, ki so zapisane v pomenu.23 Poglejmo primer (112):
(112)
Luka je bogat, ampak je poročen.
Izrek v primeru (112) ne pove ničesar o možni argumentacijski vred-
nosti, kljub temu pa postavlja omejitve okrog te vrednosti. Vrednost se ana-
lizira na naslednji način: Luka je bogat in Luka je poročen sta nasprotujo-
ča si argumenta in Luka je poročen je močnejši od obeh; je torej odločil-
ni argument. Obstaja natanko ena argumentacijska interpretacija prime-
ra (112). Že v samem gledišču izjavljalca obstajajo argumentacijske namere.
Gledišče je sestavljeno iz propozicionalne vsebine in sodbe24 in je kot tako
očitno epistemično modalno. Ta sodba se lahko nanaša na možno (virtu-
alno) argumentacijo, ki jo določeno gledišče že vsebuje, torej njegovo ar-
gumentacijsko namero. V primeru (112) gre za dopustnost, ki vsebuje več
gledišč. Med njimi sta si najmanj dve nasprotujoči; eno je v prid, drugo na-
sprotujoče kateremu koli sklepu, ki ga lahko potegnemo iz Luka je bogat
(npr. dobro bi ga bilo obiskovati ...). Videli smo, da nič v izreku samem ne
22 J. M. Luscher, Les marques de connexion: des guides pour l'interprétation, v: J. Moeschler et
al. (ur.), Language et pertinence, Zbirka Processus discursifs, Nancy 1994.
23 H. Nølke, Linguistique modulaire: de la forme au sens, Louvain, Pariz 1994, 164.
24 H. Nølke, n. d., 64.
