Page 126 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 126
Argumentacija v jeziku
– I2 odgovarja I1 (mu nasprotuje, ga pomirja itd.) z navajanjem neke
skupne, splošne ali implicitne vednosti iz ozadja, nekega predhodnega dis-
kurzivnega segmenta ali izven-diskurzivnega dejstva (v primeru polomlje-
nih tabel v Tivoliju: vsako škodo prijavijo miličnikom).
Sklepna opažanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja 29 različnih načinov rab vez-
nika pa, ki verjetno velja za enega (kontekstualno) najbolj raznolikih in
najširše rabljenih leksemov v slovenščini. V angleščino bi pravzaprav sko-
raj vse njegove rabe lahko prevedli kot and (in včasih but) ali, natančne-
je, nadomestili z in, ki je slovenska (nezaznamovana) dvojnica angleškega
and. Toda če to klasifikacijo primerjamo s korpusom slovenskega (govor-
jenega in pisanega) jezika Nova beseda, kaj kmalu ugotovimo, da obstaja še
neka druga raba pa, kjer pa nastopa v vlogi modifikatorja (drugih) veznikov.
Moja (hipo)teza je bila, da v določenih sestavljenih veznikih (večinoma
sem se omejil na ker pa in sicer pa), pa lahko nastopa bodisi kot modifikator
– sprevračevalec – argumentativnega pričakovanja in usmerjenosti (kot v
primerih (29)–(31)) bodisi kot modifikator – okrepitelj – pomena in moči
predhodnega veznika (kot v primerih (32)–(36)) in ne zgolj kot propozicij-
ski (ali gramatični) operator (kot v primerih (1)–(28)).
Na osnovi substitutivne analize in analize primerov iz tiska lahko skle-
pamo, da ima pa v sestavljenih veznikih ker pa in sicer pa vlogo neke vr-
ste anaforičnega elementa, ki s tem, ko omogoča referenco na neke vrste
skupno, splošno ali implicitno vednost iz ozadja, nek predhodni diskurziv-
ni segment ali izven-diskurzivno situacijo, razkriva polifono strukturo da-
nega diskurzivnega segmenta in mu tako daje interpretativno neodvisnost
in avtonomijo. Med tem ko se ker pa večidel nanaša na (možne) razloge, je
sicer pa večinoma omejen na (možna) pojasnila o tem, o čemer se poroča v
potekajočem diskurzu. Če sta rabljena brez pa, ker in sicer ne omogočata
tovrstnih referenc.
Na koncu prispevka predlagam tudi temeljno strukturo sestavljenega
veznika … pa v polifonem smislu, ki sestoji (vsaj) iz dveh izjavljalcev:
– I1 (ni nujno prvi izjavljalec v besedilu) poroča o nekih dejstvih;
– I2 odgovarja I1 (mu nasprotuje, ga pomirja itd.) z navajanjem neke
skupne, splošne ali implicitne vednosti iz ozadja, nekega predhodnega dis-
kurzivnega segmenta ali izven-diskurzivnega dejstva.
– I2 odgovarja I1 (mu nasprotuje, ga pomirja itd.) z navajanjem neke
skupne, splošne ali implicitne vednosti iz ozadja, nekega predhodnega dis-
kurzivnega segmenta ali izven-diskurzivnega dejstva (v primeru polomlje-
nih tabel v Tivoliju: vsako škodo prijavijo miličnikom).
Sklepna opažanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja 29 različnih načinov rab vez-
nika pa, ki verjetno velja za enega (kontekstualno) najbolj raznolikih in
najširše rabljenih leksemov v slovenščini. V angleščino bi pravzaprav sko-
raj vse njegove rabe lahko prevedli kot and (in včasih but) ali, natančne-
je, nadomestili z in, ki je slovenska (nezaznamovana) dvojnica angleškega
and. Toda če to klasifikacijo primerjamo s korpusom slovenskega (govor-
jenega in pisanega) jezika Nova beseda, kaj kmalu ugotovimo, da obstaja še
neka druga raba pa, kjer pa nastopa v vlogi modifikatorja (drugih) veznikov.
Moja (hipo)teza je bila, da v določenih sestavljenih veznikih (večinoma
sem se omejil na ker pa in sicer pa), pa lahko nastopa bodisi kot modifikator
– sprevračevalec – argumentativnega pričakovanja in usmerjenosti (kot v
primerih (29)–(31)) bodisi kot modifikator – okrepitelj – pomena in moči
predhodnega veznika (kot v primerih (32)–(36)) in ne zgolj kot propozicij-
ski (ali gramatični) operator (kot v primerih (1)–(28)).
Na osnovi substitutivne analize in analize primerov iz tiska lahko skle-
pamo, da ima pa v sestavljenih veznikih ker pa in sicer pa vlogo neke vr-
ste anaforičnega elementa, ki s tem, ko omogoča referenco na neke vrste
skupno, splošno ali implicitno vednost iz ozadja, nek predhodni diskurziv-
ni segment ali izven-diskurzivno situacijo, razkriva polifono strukturo da-
nega diskurzivnega segmenta in mu tako daje interpretativno neodvisnost
in avtonomijo. Med tem ko se ker pa večidel nanaša na (možne) razloge, je
sicer pa večinoma omejen na (možna) pojasnila o tem, o čemer se poroča v
potekajočem diskurzu. Če sta rabljena brez pa, ker in sicer ne omogočata
tovrstnih referenc.
Na koncu prispevka predlagam tudi temeljno strukturo sestavljenega
veznika … pa v polifonem smislu, ki sestoji (vsaj) iz dveh izjavljalcev:
– I1 (ni nujno prvi izjavljalec v besedilu) poroča o nekih dejstvih;
– I2 odgovarja I1 (mu nasprotuje, ga pomirja itd.) z navajanjem neke
skupne, splošne ali implicitne vednosti iz ozadja, nekega predhodnega dis-
kurzivnega segmenta ali izven-diskurzivnega dejstva.
