Page 124 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 124
Argumentacija v jeziku
(78‘) Sicer pa je na seminarju evangelizacije bilo kar 15 zdravnikov in 35 me-
dicinskih sester. [Morda je prav njihova prisotnost pripomogla k
(čudežnemu?) ozdravljenju.]
Zamenjava veznika sicer pa s poleg tega ali z veznikom tudi naredi iz
sklepnega stavka nekakšno slepo črevo besedila, nekakšen pristavek po sili,
ki na predhodno besedilo nima nikakršnega vpliva. Tega pa ne bi mogli
reči za različico s sicer pa, ki celotnemu besedilu – nekako za nazaj – pode-
li specifično, odprto polifono strukturo. Glede na implikaturi v primerih
(78) in (78‘), moramo razlikovati med tremi izjavljalci/izjavljalnimi polo-
žaji, od katerih sta prva dva skupna obema implikaturama:
– I1 predstavi neko dejstvo D kot čudežno (ozdravljenje več ljudi);
– I2 predstavi to isto dejstvo D kot dvoumno (glede na njegove vzroke);
– (I3) variira, glede na implikaturo, ki jo izberemo.
Če smo se odločili za implikaturo v (78), I3 ne podpira niti stališča
I1 niti stališča I2, temveč zavzame nevtralen položaj: nadaljnje preiskave
bodo pokazale, ali ima prav I1 ali I2 (kar, implicitno, seveda pomeni, da
daje prav I2).
Če pa smo se odločili za implikaturo v (78‘), I3 niha med stališčema I1
in I2: če je prav prisotnost številnih zdravnikov pripomogla k ozdravljenju,
I3 očitno podpre stališče I2. Toda če je k ozdravljenju pripomogla le prisot-
nost zdravnikov, ne pa njihova zdravilna dejavnost, gre očitno res za čudež-
no ozdravljenje, kar pomeni, da I3 podpre stališče I1.
Za katero implikaturo se bomo odločili, je seveda odvisno od toposa
(zgoščenega ozadja, implicitne in/ali skupne vednosti), ki ga bomo upora-
bili: isti topos (npr. Več ljudi več ve) namreč lahko podpre obe, sicer različ-
ni, implikaturi. To ne pomeni le, da se je G(ovorec), ki se staplja (ali iden-
tificira) z I3, zatekel po pomoč k neki splošni, dani (družbeni, poklicni
itd.) skupnosti skupni splošni vednosti, temveč da imamo opraviti s tako
splošno strukturo, da je z njo mogoče (v različnih skupnostih oziroma raz-
ličnih sistemih verovanj) podpreti različne argumente za isti sklep. Pote-
za G(ovorca) je torej na moč prefinjena: s tem, ko ohranja dva mogoča I3,
nam, po eni strani kar sam izlušči skeletno strukturo svojega sklepanja,
po drugi strani pa nam da istočasno videti, da je prav ta preprosta, skelet-
na struktura (in prav zato, ker je skeletna) tista, ki dopušča raznovrstnost
možnih sklepov, in s tem daje besedilu večglasno – polifono – strukturo.
Prav takšna raba sicer pa je verjetno tudi najbolj tipična. Iz obravnava-
nih primerov je namreč več kot očitno, da je vloga sicer pa in ker pa prav
uprizoriti, zaigrati polifono strukturo besedila, naloga, ki ne bi bila izved-
(78‘) Sicer pa je na seminarju evangelizacije bilo kar 15 zdravnikov in 35 me-
dicinskih sester. [Morda je prav njihova prisotnost pripomogla k
(čudežnemu?) ozdravljenju.]
Zamenjava veznika sicer pa s poleg tega ali z veznikom tudi naredi iz
sklepnega stavka nekakšno slepo črevo besedila, nekakšen pristavek po sili,
ki na predhodno besedilo nima nikakršnega vpliva. Tega pa ne bi mogli
reči za različico s sicer pa, ki celotnemu besedilu – nekako za nazaj – pode-
li specifično, odprto polifono strukturo. Glede na implikaturi v primerih
(78) in (78‘), moramo razlikovati med tremi izjavljalci/izjavljalnimi polo-
žaji, od katerih sta prva dva skupna obema implikaturama:
– I1 predstavi neko dejstvo D kot čudežno (ozdravljenje več ljudi);
– I2 predstavi to isto dejstvo D kot dvoumno (glede na njegove vzroke);
– (I3) variira, glede na implikaturo, ki jo izberemo.
Če smo se odločili za implikaturo v (78), I3 ne podpira niti stališča
I1 niti stališča I2, temveč zavzame nevtralen položaj: nadaljnje preiskave
bodo pokazale, ali ima prav I1 ali I2 (kar, implicitno, seveda pomeni, da
daje prav I2).
Če pa smo se odločili za implikaturo v (78‘), I3 niha med stališčema I1
in I2: če je prav prisotnost številnih zdravnikov pripomogla k ozdravljenju,
I3 očitno podpre stališče I2. Toda če je k ozdravljenju pripomogla le prisot-
nost zdravnikov, ne pa njihova zdravilna dejavnost, gre očitno res za čudež-
no ozdravljenje, kar pomeni, da I3 podpre stališče I1.
Za katero implikaturo se bomo odločili, je seveda odvisno od toposa
(zgoščenega ozadja, implicitne in/ali skupne vednosti), ki ga bomo upora-
bili: isti topos (npr. Več ljudi več ve) namreč lahko podpre obe, sicer različ-
ni, implikaturi. To ne pomeni le, da se je G(ovorec), ki se staplja (ali iden-
tificira) z I3, zatekel po pomoč k neki splošni, dani (družbeni, poklicni
itd.) skupnosti skupni splošni vednosti, temveč da imamo opraviti s tako
splošno strukturo, da je z njo mogoče (v različnih skupnostih oziroma raz-
ličnih sistemih verovanj) podpreti različne argumente za isti sklep. Pote-
za G(ovorca) je torej na moč prefinjena: s tem, ko ohranja dva mogoča I3,
nam, po eni strani kar sam izlušči skeletno strukturo svojega sklepanja,
po drugi strani pa nam da istočasno videti, da je prav ta preprosta, skelet-
na struktura (in prav zato, ker je skeletna) tista, ki dopušča raznovrstnost
možnih sklepov, in s tem daje besedilu večglasno – polifono – strukturo.
Prav takšna raba sicer pa je verjetno tudi najbolj tipična. Iz obravnava-
nih primerov je namreč več kot očitno, da je vloga sicer pa in ker pa prav
uprizoriti, zaigrati polifono strukturo besedila, naloga, ki ne bi bila izved-
