Page 119 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 119
Pa, modifikator veznikov
stranke navajal primere, ki jih je imel za kršitve človekovih pravic v Slove-
niji. Pričakovani sklep bi se lahko glasil zgolj takole:
(71) Stranka torej meni, da so človekove pravice najbolj kršene prav v Sloveniji.
ali (morda):
(72) Stranka meni, da so človekove pravice torej najbolj kršene prav v Sloveniji.
toda nikakor:
(73) Sicer pa stranka meni, da so človekove pravice najbolj kršene prav v Slo-
veniji.
Zakaj? Ker (kot smo že videli v analizi sicer pa) raba sestavljenega vezni-
ka sicer pa implicira, da 1) govorec namerava spremeniti temo ali prehaja k
drugi misli, ali 2) govorec namerava uporabiti neko že (ali splošno) znano
dejstvo, s katerim bo podprl ali okrepil to, kar je izjavil.
Na prvi pogled avtor ne počne ničesar od pravkar navedenega. Natanč-
neje: zakaj bi kdo oblikoval natančen seznam kršitev človekovih pravic v
Sloveniji še z drugo trditvijo, da so bile človekove pravice najbolj kršene
prav v Sloveniji – s trditvijo, ki je očitno ne moremo razumeti kot sklep,
ki povzema to, kar je bilo predhodno povedano, saj jo uvaja sestavljeni vez-
nik sicer pa?
Ideja se zdi neobičajna, morda celo protislovna, le dokler predpostavlja-
mo, da je vpleten (t. j. avtorica članka) le en sam govorec (izjavljalni položaj,
stališče). Celo površen bralec bi lahko opazil, da avtorica preprosto podaja
Marojevićeve besede – vse do zadnjega stavka. Toda, kdo je govorec v zad-
njem stavku: avtorica ali nekdo drug? Zadnji stavek ne bi predstavljal no-
bene ko(n)tekstualne težave, če bi ga parafrazirali kot:
(74) Sicer pa, kot že vemo, stranka meni, da so človekove pravice najbolj kršene
prav v Sloveniji.
Povedano z drugimi besedami, vpeljava parafraze kot že vemo, ki očitno
zaznamuje sklicevanje na neko implicitno skupno vednost, omogoča lažje
razločevanje več izjavljalcev (izjavljalnih položajev ali stališč) v članku, ki
ga podpisuje le ena novinarka. V danem besedilu lahko identificiramo tri:
– I1 ‘razkrije‘ kršitev človekovih pravic v Sloveniji (‘empirično‘, na ravni
pojavitve oseb v besedilu bi to lahko bil Dragiša Marojević);
– I2 (morda z navajanjem dokazov o dejanskem spoštovanju človekovih
pravic v Sloveniji, ali s pomočjo primerjave stanja človekovih pravic v Slo-
stranke navajal primere, ki jih je imel za kršitve človekovih pravic v Slove-
niji. Pričakovani sklep bi se lahko glasil zgolj takole:
(71) Stranka torej meni, da so človekove pravice najbolj kršene prav v Sloveniji.
ali (morda):
(72) Stranka meni, da so človekove pravice torej najbolj kršene prav v Sloveniji.
toda nikakor:
(73) Sicer pa stranka meni, da so človekove pravice najbolj kršene prav v Slo-
veniji.
Zakaj? Ker (kot smo že videli v analizi sicer pa) raba sestavljenega vezni-
ka sicer pa implicira, da 1) govorec namerava spremeniti temo ali prehaja k
drugi misli, ali 2) govorec namerava uporabiti neko že (ali splošno) znano
dejstvo, s katerim bo podprl ali okrepil to, kar je izjavil.
Na prvi pogled avtor ne počne ničesar od pravkar navedenega. Natanč-
neje: zakaj bi kdo oblikoval natančen seznam kršitev človekovih pravic v
Sloveniji še z drugo trditvijo, da so bile človekove pravice najbolj kršene
prav v Sloveniji – s trditvijo, ki je očitno ne moremo razumeti kot sklep,
ki povzema to, kar je bilo predhodno povedano, saj jo uvaja sestavljeni vez-
nik sicer pa?
Ideja se zdi neobičajna, morda celo protislovna, le dokler predpostavlja-
mo, da je vpleten (t. j. avtorica članka) le en sam govorec (izjavljalni položaj,
stališče). Celo površen bralec bi lahko opazil, da avtorica preprosto podaja
Marojevićeve besede – vse do zadnjega stavka. Toda, kdo je govorec v zad-
njem stavku: avtorica ali nekdo drug? Zadnji stavek ne bi predstavljal no-
bene ko(n)tekstualne težave, če bi ga parafrazirali kot:
(74) Sicer pa, kot že vemo, stranka meni, da so človekove pravice najbolj kršene
prav v Sloveniji.
Povedano z drugimi besedami, vpeljava parafraze kot že vemo, ki očitno
zaznamuje sklicevanje na neko implicitno skupno vednost, omogoča lažje
razločevanje več izjavljalcev (izjavljalnih položajev ali stališč) v članku, ki
ga podpisuje le ena novinarka. V danem besedilu lahko identificiramo tri:
– I1 ‘razkrije‘ kršitev človekovih pravic v Sloveniji (‘empirično‘, na ravni
pojavitve oseb v besedilu bi to lahko bil Dragiša Marojević);
– I2 (morda z navajanjem dokazov o dejanskem spoštovanju človekovih
pravic v Sloveniji, ali s pomočjo primerjave stanja človekovih pravic v Slo-
