Page 85 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 85
ategije estetske
vzgoje v umetnost-
nih muzejih
Albert William Levi, profesor filozofije in humanistike na več ame-
riških univerzah, navaja štiri strategije estetske vzgoje v umetno-
stnih muzejih. Vsaka izmed njih implicira drugačno ideologijo umetno-
stnega muzeja. Prva vidi v njem »svetišče čistega estetskega doživetja in
idealno zbirko mojstrovin«, druga »posredovalnico za prezentacijo kul-
turne zgodovine in za razjasnitev najpomembnejših kulturnih ‚obdobij‘ v
zgodovini Zahoda«, tretja »posebnega varovanca akademskega polja ume-
tnostne zgodovine«, četrta pa »sredstvo za predstavitev upodabljajočih
umetnosti kot ‚svobodnih umetnosti‘, se pravi, za raziskovanje ‚umetnosti‘
kot ‚predmeta humanističnih ved‘.«1
Takšna teoretsko neeksplicirana raba večpomenskega izraza »ideologi-
ja« predstavlja problem, saj ni jasno, kaj je z njim sploh mišljeno. Če pred-
postavimo, da ni uporabljen kot sinonim za »strategijo«,2 potem bi ga v
danem kontekstu lahko interpretirali kot oznako za filozofske in humani-
stične diskurze, ki se realizirajo v muzejih. Ti diskurzi, ki jih je Foucault
obravnaval kot vednost in ne kot znanost, bi tudi znotraj Althusserjeve
opozicije med znanostjo in ideologijo sodili v ideologijo, ker že po definici-
ji niso znanost v strogem pomenu besede. Filozofije, ki po njegovem mne-
nju služijo humanističnim vedam kot ideološki nadomestek za manjkajočo
teorijo, niso znanost vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker postavljajo pro-
pozicije, ki ne dopuščajo ne dokazovanja ne znanstvenih preskusov, ampak
1 A.W. Levi, The Art Museum as an Agency of Culture, 37. Gre za štiri ločene strategije, ki pa se
med sabo ne izključujejo (n. d., 40).
2 Možnost takšne interpretacije izhaja iz hkratnega branja dveh mest v tekstu, kjer so iste opre-
delitve umetnostnega muzeja enkrat referenca za ideologije, drugič pa za strategije (n. d., 37, 40).
vzgoje v umetnost-
nih muzejih
Albert William Levi, profesor filozofije in humanistike na več ame-
riških univerzah, navaja štiri strategije estetske vzgoje v umetno-
stnih muzejih. Vsaka izmed njih implicira drugačno ideologijo umetno-
stnega muzeja. Prva vidi v njem »svetišče čistega estetskega doživetja in
idealno zbirko mojstrovin«, druga »posredovalnico za prezentacijo kul-
turne zgodovine in za razjasnitev najpomembnejših kulturnih ‚obdobij‘ v
zgodovini Zahoda«, tretja »posebnega varovanca akademskega polja ume-
tnostne zgodovine«, četrta pa »sredstvo za predstavitev upodabljajočih
umetnosti kot ‚svobodnih umetnosti‘, se pravi, za raziskovanje ‚umetnosti‘
kot ‚predmeta humanističnih ved‘.«1
Takšna teoretsko neeksplicirana raba večpomenskega izraza »ideologi-
ja« predstavlja problem, saj ni jasno, kaj je z njim sploh mišljeno. Če pred-
postavimo, da ni uporabljen kot sinonim za »strategijo«,2 potem bi ga v
danem kontekstu lahko interpretirali kot oznako za filozofske in humani-
stične diskurze, ki se realizirajo v muzejih. Ti diskurzi, ki jih je Foucault
obravnaval kot vednost in ne kot znanost, bi tudi znotraj Althusserjeve
opozicije med znanostjo in ideologijo sodili v ideologijo, ker že po definici-
ji niso znanost v strogem pomenu besede. Filozofije, ki po njegovem mne-
nju služijo humanističnim vedam kot ideološki nadomestek za manjkajočo
teorijo, niso znanost vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker postavljajo pro-
pozicije, ki ne dopuščajo ne dokazovanja ne znanstvenih preskusov, ampak
1 A.W. Levi, The Art Museum as an Agency of Culture, 37. Gre za štiri ločene strategije, ki pa se
med sabo ne izključujejo (n. d., 40).
2 Možnost takšne interpretacije izhaja iz hkratnega branja dveh mest v tekstu, kjer so iste opre-
delitve umetnostnega muzeja enkrat referenca za ideologije, drugič pa za strategije (n. d., 37, 40).
