Page 81 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 81
Preliminarije za muzejsko padagogiko
ziranje ipd. »Dotikanje, gledanje, poslušanje, vonjanje in priložnostno oku-
šanje so lahko uporabljeni v preliminarni raziskavi predmeta.«118 Na ta na-
čin je mogoče priti do osnovnih podatkov o nekem predmetu. Vendar pa
spoznavanje predmetov z vsemi čutili ni mogoče pri vseh predmetih in ni
primerno za vse ciljne skupine. Pri spoznavanju nekaterih predmetov bo mo-
goče uporabljati zgolj čutilo vida. Za obiskovalce je dalj časa trajajoče zbrano
gledanje artefaktov pogosto težavno početje. Zato opazovanje dopolnjuje-
mo z risanjem artefaktov, z rokovanjem s predmeti in z razgovorom o opazo-
vanih predmetih. Gledanje lahko tudi popestrimo z uporabo pomagal, na
primer lupe, ali pa s ponujenim pogledom iz nenavadnega zornega kota, s
prikazom slikarske lopatice ob slikah, na katerih je vidna njena raba, z de-
monstracijo in manipuliranjem s kiparskimi orodji v kiparski zbirki itd.
Če pozorno opazovanje dopolnimo s pazljivim dotikanjem predmeta – kar
je v galerijah in muzejih navadno prepovedano, zato kustos izbere predme-
te, ki niso vrhunske umetnine, ali ponudi repliko – lahko tako obiskovalec
na predmetu odkrije tudi tisto, česar ne vidi, na primer, kako je bila skle-
da oblikovana, kakšen je bil kalup, ali je bila izdelana ročno ali na lončar-
skem vretenu. Obiskovalci lahko, če artefakt vzamejo v roke, na njem poi-
ščejo odtisnjeno izdelovalčevo oznako, s čimer pridobijo nove informacije.
Dotik lahko razkrije, ali je predmet topel ali hladen, lahko mu določimo
težo ipd. Iz tega pa lahko sklepamo o naravi materiala, iz katerega je pred-
met narejen. Če je na primer skleda pobarvana in stara, je mogoče predvi-
devati, da so lončarji pridobili barve iz naravno obarvanih prsti. Poleg čutil
vida in tipa je za preliminarno raziskavo predmeta mogoče uporabiti tudi
druga čutila. Tako lahko na primer obiskovalci igrajo na nekatera razsta-
vljena glasbila,119 ali pa ob gledanju tihožitij z glasbili istočasno poslušajo
posneto melodijo, zaigrano na naslikano vrsto inštrumenta in nato še sami
oblikujejo enostavnejša glasbila, denimo siringo, ki so jo prej opazili na mi-
tološkem motivu. V Narodni galeriji se poslužujemo tudi »eksperimen-
tov«, ko na primer poskušamo otrokom razložiti chiaroscuro /temno-sve-
tlo/. V zatemnjenem prostoru otroci s svečami in baterijo osvetljujejo pred-
mete in sami sebe ter pri tem opazujejo, kako so osvetljeni predmeti in oni
sami. Tako lahko ugotovijo, da so nekateri deli čisto svetli, drugi so v pol-
senci, tretji pa v popolni temini. Po tem »eksperimentu« celo petletni-
ki pri ogledu umetnin razumejo navidezno težko razumljiv pojem »chia-
roscuro« in na razstavljenih slikah z lahkoto prepoznavajo naslikano igro
svetlobe in sence.
118 N. d., 103.
119 N. d., 103–105.
ziranje ipd. »Dotikanje, gledanje, poslušanje, vonjanje in priložnostno oku-
šanje so lahko uporabljeni v preliminarni raziskavi predmeta.«118 Na ta na-
čin je mogoče priti do osnovnih podatkov o nekem predmetu. Vendar pa
spoznavanje predmetov z vsemi čutili ni mogoče pri vseh predmetih in ni
primerno za vse ciljne skupine. Pri spoznavanju nekaterih predmetov bo mo-
goče uporabljati zgolj čutilo vida. Za obiskovalce je dalj časa trajajoče zbrano
gledanje artefaktov pogosto težavno početje. Zato opazovanje dopolnjuje-
mo z risanjem artefaktov, z rokovanjem s predmeti in z razgovorom o opazo-
vanih predmetih. Gledanje lahko tudi popestrimo z uporabo pomagal, na
primer lupe, ali pa s ponujenim pogledom iz nenavadnega zornega kota, s
prikazom slikarske lopatice ob slikah, na katerih je vidna njena raba, z de-
monstracijo in manipuliranjem s kiparskimi orodji v kiparski zbirki itd.
Če pozorno opazovanje dopolnimo s pazljivim dotikanjem predmeta – kar
je v galerijah in muzejih navadno prepovedano, zato kustos izbere predme-
te, ki niso vrhunske umetnine, ali ponudi repliko – lahko tako obiskovalec
na predmetu odkrije tudi tisto, česar ne vidi, na primer, kako je bila skle-
da oblikovana, kakšen je bil kalup, ali je bila izdelana ročno ali na lončar-
skem vretenu. Obiskovalci lahko, če artefakt vzamejo v roke, na njem poi-
ščejo odtisnjeno izdelovalčevo oznako, s čimer pridobijo nove informacije.
Dotik lahko razkrije, ali je predmet topel ali hladen, lahko mu določimo
težo ipd. Iz tega pa lahko sklepamo o naravi materiala, iz katerega je pred-
met narejen. Če je na primer skleda pobarvana in stara, je mogoče predvi-
devati, da so lončarji pridobili barve iz naravno obarvanih prsti. Poleg čutil
vida in tipa je za preliminarno raziskavo predmeta mogoče uporabiti tudi
druga čutila. Tako lahko na primer obiskovalci igrajo na nekatera razsta-
vljena glasbila,119 ali pa ob gledanju tihožitij z glasbili istočasno poslušajo
posneto melodijo, zaigrano na naslikano vrsto inštrumenta in nato še sami
oblikujejo enostavnejša glasbila, denimo siringo, ki so jo prej opazili na mi-
tološkem motivu. V Narodni galeriji se poslužujemo tudi »eksperimen-
tov«, ko na primer poskušamo otrokom razložiti chiaroscuro /temno-sve-
tlo/. V zatemnjenem prostoru otroci s svečami in baterijo osvetljujejo pred-
mete in sami sebe ter pri tem opazujejo, kako so osvetljeni predmeti in oni
sami. Tako lahko ugotovijo, da so nekateri deli čisto svetli, drugi so v pol-
senci, tretji pa v popolni temini. Po tem »eksperimentu« celo petletni-
ki pri ogledu umetnin razumejo navidezno težko razumljiv pojem »chia-
roscuro« in na razstavljenih slikah z lahkoto prepoznavajo naslikano igro
svetlobe in sence.
118 N. d., 103.
119 N. d., 103–105.
