Page 68 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 68
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
uspešno s svojo formulo (pamet + trud) uveljavila v edukacijskem polju in
v njem še naprej odločilno vztraja.
Bellova (1973) trditev, da si posameznik ali posameznica zasluži to
liko izobrazbe, kot je lahko čim bolje uporabi, se zdi v družbah znanja ve
čini ljudi (še vedno) smiselna. Čeprav zdaj vemo, da bi dosledna izpeljava
Bellove teze v praksi pomenila, da si boljši učenci zaslužijo daljše in bolj
zahtevno izobraževanje, boljše šolske pogoje in več pozornosti. Ob omen
jeni trdni zasidranosti formule inteligenčni kvocient (IQ) in trud pa te
žava nastopi pri zahtevi po dovolj zgodnjem odkrivanju tistih, ki so zares
najboljši. In ne le to; skorajda hkrati je treba najti rešitev tudi za tiste, ki v
meritokratskem sistemu niso zmagovalci in prebojniki. A. Gutmann zato
opozarja, »da v praksi le redki meritokrati sprejemajo posledice standar
dov, ki jih zagovarjajo« (Gutmann, 1999: str. 134). Če gre za neuspešne
posameznike v šolskem sistemu, velja spomniti na Milnerjevo (1992) zah
tevo šolskemu sistemu, da naj ne bi zapečatil človekove usode. »Ne uspe
ti zaradi šole v življenju /…/ je nepopravljivo.« (Milner, 1992: str. 44.) Ne
uspeh v življenju nasploh pa ni neproduktiven le za indiviuum, tudi država
si ne more dovoliti, da bi stavila samo na svoje najuspešnejše člane in čla
nice. Vključenost čim večjega dela prebivalk in prebivalcev, izkoristek ve
čine potencialov, je ideja ekonomskega nacionalizma, tudi tega, ki ga za
govarja EU danes.
Pristajanje na vedno večje družbene neenakosti in njihovo po
glabljanje, tudi, če se to dogaja na področju edukacije, je za družbo pogub
no. Spomnimo, da lahko njihovo nekritično sprejemanje vodi v raznotere
patologije, ki jih neenakosti prinašajo (prim. Judt, 2011; Barry, 2005). Ne
enakosti namreč načenjajo kakovost družbenih razmerij – načenjajo so
lidarnost in zaupanje drug v drugega. So tudi eden od razlogov za pove
čanje nasilja in kriminalitete. Še več: so tudi močno povezane s težavami
z zdravjem – telesnim in duševnim (Stiglitz, 2015). Enakost možnosti je
zato načelo, ki ga sodobne družbe v veliki večini še vedno zelo cenijo (Du
ru-Bellat, 2009) in se mu niso pripravljene odreči. In, da bi bil zaplet z me
ritorkracijo zahtevnejši, je prav enakost možnosti tudi v jedru meritokrat
skega kriterija.
Nezadostnost instrumentalnega dela meritokracije
Če torej izhajamo iz predpostavke, da je meritokracija v bistvu podaljšan
je splošnega sistema nagrajevanja zaslužnosti, lahko ob analizi elementov
meritokracije pritrdimo Senovi ugotovitvi, da kljub svojim pomanjklji
vostim »spodbuja večjo storilnost posameznikov« (2000: str. 8). Zato je
mogoče vztrajanje meritokracije pripisati njeni učinkovitosti. Vemo nam
reč, če nekoliko poenostavimo, da družbe nagrajujejo družbeno želena de
66
uspešno s svojo formulo (pamet + trud) uveljavila v edukacijskem polju in
v njem še naprej odločilno vztraja.
Bellova (1973) trditev, da si posameznik ali posameznica zasluži to
liko izobrazbe, kot je lahko čim bolje uporabi, se zdi v družbah znanja ve
čini ljudi (še vedno) smiselna. Čeprav zdaj vemo, da bi dosledna izpeljava
Bellove teze v praksi pomenila, da si boljši učenci zaslužijo daljše in bolj
zahtevno izobraževanje, boljše šolske pogoje in več pozornosti. Ob omen
jeni trdni zasidranosti formule inteligenčni kvocient (IQ) in trud pa te
žava nastopi pri zahtevi po dovolj zgodnjem odkrivanju tistih, ki so zares
najboljši. In ne le to; skorajda hkrati je treba najti rešitev tudi za tiste, ki v
meritokratskem sistemu niso zmagovalci in prebojniki. A. Gutmann zato
opozarja, »da v praksi le redki meritokrati sprejemajo posledice standar
dov, ki jih zagovarjajo« (Gutmann, 1999: str. 134). Če gre za neuspešne
posameznike v šolskem sistemu, velja spomniti na Milnerjevo (1992) zah
tevo šolskemu sistemu, da naj ne bi zapečatil človekove usode. »Ne uspe
ti zaradi šole v življenju /…/ je nepopravljivo.« (Milner, 1992: str. 44.) Ne
uspeh v življenju nasploh pa ni neproduktiven le za indiviuum, tudi država
si ne more dovoliti, da bi stavila samo na svoje najuspešnejše člane in čla
nice. Vključenost čim večjega dela prebivalk in prebivalcev, izkoristek ve
čine potencialov, je ideja ekonomskega nacionalizma, tudi tega, ki ga za
govarja EU danes.
Pristajanje na vedno večje družbene neenakosti in njihovo po
glabljanje, tudi, če se to dogaja na področju edukacije, je za družbo pogub
no. Spomnimo, da lahko njihovo nekritično sprejemanje vodi v raznotere
patologije, ki jih neenakosti prinašajo (prim. Judt, 2011; Barry, 2005). Ne
enakosti namreč načenjajo kakovost družbenih razmerij – načenjajo so
lidarnost in zaupanje drug v drugega. So tudi eden od razlogov za pove
čanje nasilja in kriminalitete. Še več: so tudi močno povezane s težavami
z zdravjem – telesnim in duševnim (Stiglitz, 2015). Enakost možnosti je
zato načelo, ki ga sodobne družbe v veliki večini še vedno zelo cenijo (Du
ru-Bellat, 2009) in se mu niso pripravljene odreči. In, da bi bil zaplet z me
ritorkracijo zahtevnejši, je prav enakost možnosti tudi v jedru meritokrat
skega kriterija.
Nezadostnost instrumentalnega dela meritokracije
Če torej izhajamo iz predpostavke, da je meritokracija v bistvu podaljšan
je splošnega sistema nagrajevanja zaslužnosti, lahko ob analizi elementov
meritokracije pritrdimo Senovi ugotovitvi, da kljub svojim pomanjklji
vostim »spodbuja večjo storilnost posameznikov« (2000: str. 8). Zato je
mogoče vztrajanje meritokracije pripisati njeni učinkovitosti. Vemo nam
reč, če nekoliko poenostavimo, da družbe nagrajujejo družbeno želena de
66
