Page 52 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 52
Opis pojma: pomen, etimologija, prevajanje
V psihologiji je učenje opredeljeno kot proces relativno trajnega spreminjanja
znanja ali vedénja zaradi izkušenj (glej npr. Woolfolk idr., 2013). O učenju torej
govorimo, kadar je sprememba v posameznikovem znanju, prepričanjih ali ve-
denju posledica izkušenj, torej interakcije med posameznikom in okoljem – za
razliko od sprememb, ki so posledice zorenja. Sprememba je lahko povzroče-
na namerno ali nenamerno, lahko je ugodna ali neugodna, ozaveščena ali neo-
zaveščena (Hill, 2002).
Učenje je sicer izraz, ki se pogosto uporablja v vsakdanji rabi, kjer najpogoste-
je opisuje pridobivanje znanja, spretnosti s spoznavanjem, ponavljanjem. Slo-
var slovenskega knjižnega jezika (Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU, 2014) za
geslo učenje navaja dva pomena: (1) glagolnik od učiti (iz primerov je razvidno,
da se lahko izraz nanaša tako na učečega se, npr. po nekajmesečnem učenju je že
govoril angleško, kakor tudi na tistega, ki poučuje, npr. učenje otroka zahteva po-
trpežljivost) in (2) kar se uči, razširja. Na področju vzgoje in izobraževanja je ta-
52 ko široka raba izraza učenje neustrezna, saj termin učenje uporabljamo le za
opis dejavnosti učečega se. Za opis dejavnosti tistega, ki proces učenja učenca
vodi, na področju vzgoje in izobraževanja uporabljamo izraz poučevanje. Pre-
vodi termina v druge jezike so pomensko jasni in nedvoumni (npr. angl. lear-
ning; nem. Lernen; fr. apprentissage); alternative, ki jih predlagajo slovarji (npr.
angl. study), se nanašajo na ožji pomen izraza: učenje kot usvajanje akadem-
skega znanja.
Učenje je torej izraz, ki se ne uporablja le kot strokovni termin na področju
vzgoje in izobraževanja, ampak je njegova raba pogosta tudi širše. Marentič
Požarnik (2000) ga opisuje kot znano-neznani pojem, ki ga vsi poznamo iz
lastnih izkušenj in opisuje različne osebne opredelitve učenja – torej subjek-
tivna pojmovanja, ki jih imamo ljudje o nekem pojavu. Subjektivna pojmova-
nja učenja so najpogosteje povezana z vidiki, ki se nanašajo na formalno učenje
– na učenje, ki se odvija v institucijah za izobraževanje in usposabljanje ter vo-
di do priznanih diplom in kvalifikacij. Vendar pa učenje še zdaleč ne poteka sa-
mo v vzgojno-izobraževalnih kontekstih, temveč v vseh kontekstih, kjer ljudje
delujemo. Neformalno učenje ni namenjeno pridobivanju stopnje izobrazbe ali
formalnih kvalifikacij. Poteka lahko v družini, v raznih športnih in drugih dru-
štvih, na tečajih pa tudi v šoli. Za razumevanje širine pojma učenje je uporab-
no tudi razlikovanje med eksplicitnim in implicitnim učenjem. Eksplicitno uče-
nje je učenje, ki je namerno in aktivno; poteka, kadar se namerno učimo (bodisi
v formalnem kontekstu šole bodisi v neformalnem kontekstu) in je ozavešče-
no – vemo, da se učimo. Implicitno učenje je učenje, ki poteka neozaveščeno in
nenačrtno – gre za hitro, nenamerno in nevodeno ugotavljanje vzorcev odno-
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
V psihologiji je učenje opredeljeno kot proces relativno trajnega spreminjanja
znanja ali vedénja zaradi izkušenj (glej npr. Woolfolk idr., 2013). O učenju torej
govorimo, kadar je sprememba v posameznikovem znanju, prepričanjih ali ve-
denju posledica izkušenj, torej interakcije med posameznikom in okoljem – za
razliko od sprememb, ki so posledice zorenja. Sprememba je lahko povzroče-
na namerno ali nenamerno, lahko je ugodna ali neugodna, ozaveščena ali neo-
zaveščena (Hill, 2002).
Učenje je sicer izraz, ki se pogosto uporablja v vsakdanji rabi, kjer najpogoste-
je opisuje pridobivanje znanja, spretnosti s spoznavanjem, ponavljanjem. Slo-
var slovenskega knjižnega jezika (Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU, 2014) za
geslo učenje navaja dva pomena: (1) glagolnik od učiti (iz primerov je razvidno,
da se lahko izraz nanaša tako na učečega se, npr. po nekajmesečnem učenju je že
govoril angleško, kakor tudi na tistega, ki poučuje, npr. učenje otroka zahteva po-
trpežljivost) in (2) kar se uči, razširja. Na področju vzgoje in izobraževanja je ta-
52 ko široka raba izraza učenje neustrezna, saj termin učenje uporabljamo le za
opis dejavnosti učečega se. Za opis dejavnosti tistega, ki proces učenja učenca
vodi, na področju vzgoje in izobraževanja uporabljamo izraz poučevanje. Pre-
vodi termina v druge jezike so pomensko jasni in nedvoumni (npr. angl. lear-
ning; nem. Lernen; fr. apprentissage); alternative, ki jih predlagajo slovarji (npr.
angl. study), se nanašajo na ožji pomen izraza: učenje kot usvajanje akadem-
skega znanja.
Učenje je torej izraz, ki se ne uporablja le kot strokovni termin na področju
vzgoje in izobraževanja, ampak je njegova raba pogosta tudi širše. Marentič
Požarnik (2000) ga opisuje kot znano-neznani pojem, ki ga vsi poznamo iz
lastnih izkušenj in opisuje različne osebne opredelitve učenja – torej subjek-
tivna pojmovanja, ki jih imamo ljudje o nekem pojavu. Subjektivna pojmova-
nja učenja so najpogosteje povezana z vidiki, ki se nanašajo na formalno učenje
– na učenje, ki se odvija v institucijah za izobraževanje in usposabljanje ter vo-
di do priznanih diplom in kvalifikacij. Vendar pa učenje še zdaleč ne poteka sa-
mo v vzgojno-izobraževalnih kontekstih, temveč v vseh kontekstih, kjer ljudje
delujemo. Neformalno učenje ni namenjeno pridobivanju stopnje izobrazbe ali
formalnih kvalifikacij. Poteka lahko v družini, v raznih športnih in drugih dru-
štvih, na tečajih pa tudi v šoli. Za razumevanje širine pojma učenje je uporab-
no tudi razlikovanje med eksplicitnim in implicitnim učenjem. Eksplicitno uče-
nje je učenje, ki je namerno in aktivno; poteka, kadar se namerno učimo (bodisi
v formalnem kontekstu šole bodisi v neformalnem kontekstu) in je ozavešče-
no – vemo, da se učimo. Implicitno učenje je učenje, ki poteka neozaveščeno in
nenačrtno – gre za hitro, nenamerno in nevodeno ugotavljanje vzorcev odno-
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
