Page 53 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 53
med pojavi brez uporabe strategij učenja (Seger, 1994). Implicitno učenje 53
večinoma poteka kot učenje z opazovanjem in s posnemanjem. Po načelih im-
plicitnega učenja se najpogosteje učimo stališč, prepričanj in socialnih spret-
nosti. Znanje, ki smo se ga naučili na tak način, je pretežno neozaveščeno: ta-
ko npr. pogosto nimamo ozaveščenih svojih predsodkov do družbenih skupin,
ki smo se jih naučili z opazovanjem in s posnemanjem vedenj ter stališč ljudi v
naši okolici (Shraw idr., 2006). Učenje je torej izjemno širok pojem, ki vključu-
je učenje (psiho)motoričnih spretnosti, odzivov, besednih informacij, pojmov,
pravil in zakonitosti, spoznavnih strategij in stališč (Marentič Požarnik, 2000).
Paradigme v znanstvenem preučevanju učenja
Pojem in proces učenja so misleci pojasnjevali že vse od obdobja antike,
v okviru znanstvenega preučevanja učenja na področju psihologije pa
načeloma govorimo o treh ključnih paradigmah učenja, ki pojasnjujejo
različne vidike in vrste učenja: behavioristični, kognitivistični in konstruk-
tivistični paradigmi. Behavioristična paradigma je bila na področju učenja
prevladujoča več kot polovico preteklega stoletja; učenje opisuje kot pasiv-
no sprejemanje dejstev, urjenje spretnosti in pridobivanje navad. Avtorji v
okviru te paradigme so preučevali predvsem relativno preproste oblike uče-
nja; učenje so pojmovali kot pogojevanje – torej kot proces spreminjanja ve-
denja, kjer posameznik določeno obliko vedenja poveže z dražljajem, s kate-
rim to vedenje predhodno ni bilo povezano. Dve ključni obliki učenja, kot ju
opredeljuje behavioristična paradigma, sta klasično in instrumentalno po-
gojevanje. Obe obliki učenja se osredotočata le na tiste vidike učenja, ki jih
je mogoče opazovati, torej zgolj na vedenje. Klasično pogojevanje običajno po-
vezujemo z delom Pavlova (1849–1936), ki je prvi opisal proces učenja, kjer
se odziv na določen brezpogojni dražljaj pojavi tudi ob pogojnem dražljaju,
kadar se ta večkrat pojavi skupaj z brezpogojnim dražljajem. Na tak način
se učimo določenih telesnih ali čustvenih odzivov (npr. neprijetna izkušnja
hospitalizacije v otroštvu, zaradi katere vonj po bolnišničnih razkužilih vse
življenje povezujemo z odporom ali s strahom), s pridom pa se načela kla-
sičnega pogojevanja uporabljajo tudi v oglaševanju (npr. ko se nek splošno
všečen dražljaj poskuša povezati z oglaševanim produktom). Osnovno na-
čelo instrumentalnega pogojevanja pa je, da se vedenje posameznika obliku-
je glede na to, kateri njegovi odzivi so bili v preteklosti okrepljeni. Instru-
mentalno pogojevanje temelji na zakonu učinka, ki ga je že pred vznikom
behavioristične paradigme opisal Thorndike (1874–1949) in po katerem se
bo vedenje, ki mu sledijo prijetne posledice, v prihodnosti verjetneje poja-
vljalo, vedenje, ki mu sledijo neprijetne posledice, pa se bo pojavljalo manj
učenje
večinoma poteka kot učenje z opazovanjem in s posnemanjem. Po načelih im-
plicitnega učenja se najpogosteje učimo stališč, prepričanj in socialnih spret-
nosti. Znanje, ki smo se ga naučili na tak način, je pretežno neozaveščeno: ta-
ko npr. pogosto nimamo ozaveščenih svojih predsodkov do družbenih skupin,
ki smo se jih naučili z opazovanjem in s posnemanjem vedenj ter stališč ljudi v
naši okolici (Shraw idr., 2006). Učenje je torej izjemno širok pojem, ki vključu-
je učenje (psiho)motoričnih spretnosti, odzivov, besednih informacij, pojmov,
pravil in zakonitosti, spoznavnih strategij in stališč (Marentič Požarnik, 2000).
Paradigme v znanstvenem preučevanju učenja
Pojem in proces učenja so misleci pojasnjevali že vse od obdobja antike,
v okviru znanstvenega preučevanja učenja na področju psihologije pa
načeloma govorimo o treh ključnih paradigmah učenja, ki pojasnjujejo
različne vidike in vrste učenja: behavioristični, kognitivistični in konstruk-
tivistični paradigmi. Behavioristična paradigma je bila na področju učenja
prevladujoča več kot polovico preteklega stoletja; učenje opisuje kot pasiv-
no sprejemanje dejstev, urjenje spretnosti in pridobivanje navad. Avtorji v
okviru te paradigme so preučevali predvsem relativno preproste oblike uče-
nja; učenje so pojmovali kot pogojevanje – torej kot proces spreminjanja ve-
denja, kjer posameznik določeno obliko vedenja poveže z dražljajem, s kate-
rim to vedenje predhodno ni bilo povezano. Dve ključni obliki učenja, kot ju
opredeljuje behavioristična paradigma, sta klasično in instrumentalno po-
gojevanje. Obe obliki učenja se osredotočata le na tiste vidike učenja, ki jih
je mogoče opazovati, torej zgolj na vedenje. Klasično pogojevanje običajno po-
vezujemo z delom Pavlova (1849–1936), ki je prvi opisal proces učenja, kjer
se odziv na določen brezpogojni dražljaj pojavi tudi ob pogojnem dražljaju,
kadar se ta večkrat pojavi skupaj z brezpogojnim dražljajem. Na tak način
se učimo določenih telesnih ali čustvenih odzivov (npr. neprijetna izkušnja
hospitalizacije v otroštvu, zaradi katere vonj po bolnišničnih razkužilih vse
življenje povezujemo z odporom ali s strahom), s pridom pa se načela kla-
sičnega pogojevanja uporabljajo tudi v oglaševanju (npr. ko se nek splošno
všečen dražljaj poskuša povezati z oglaševanim produktom). Osnovno na-
čelo instrumentalnega pogojevanja pa je, da se vedenje posameznika obliku-
je glede na to, kateri njegovi odzivi so bili v preteklosti okrepljeni. Instru-
mentalno pogojevanje temelji na zakonu učinka, ki ga je že pred vznikom
behavioristične paradigme opisal Thorndike (1874–1949) in po katerem se
bo vedenje, ki mu sledijo prijetne posledice, v prihodnosti verjetneje poja-
vljalo, vedenje, ki mu sledijo neprijetne posledice, pa se bo pojavljalo manj
učenje
