Page 57 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 57
stev, postavljanje in doseganje pozitivnih ciljev, doživljanje in izkazovan- 57
je empatije do drugih, vzpostavljanje in ohranjanje pozitivnih odnosov ter
sprejemanje odgovornih odločitev (Bridgeland idr., 2013). Pristop se kaže
kot učinkovit tako za podporo psihične dobrobiti kot učnih dosežkov učen-
cev (Durlak idr., 2011); na njem temelji tudi nekaj preventivnih programov
v Sloveniji, na primer Roka v roki (Roka v roki: opolnomočenje učiteljic in uči-
teljev v Evropi za spoprijemanje s kariernimi izzivi preko podpore socialnim in
čustvenim kompetencam ter sprejemanju različnosti, b. l.), preventivne delav-
nice To sem jaz (Nacionalni inštitut za javno zdravje) (Tacol idr., 2019) in
razvojna naloga Varno in spodbudno učno okolje (Zavod Republike Sloveni-
je za šolstvo). V širšem smislu lahko socialno in čustveno učenje razumemo
kot proces učenja čustvenega odzivanja ter vedenja v odnosih, ki tudi v šol-
skem prostoru poteka ves čas, bodisi implicitno po načelih prikritega kuri-
kuluma bodisi eksplicitno, reflektirano in sistematično.
V zadnjem času se na področju raziskovanja umetne inteligence pojavlja tu-
di termin strojno učenje, ki pa ni pedagoški termin. Strojno učenje predstavlja
sodobno področje računalništva, ki preučuje algoritme in tehnike za avtoma-
tizirane rešitve, ki jih je težko programirati s konvencionalnimi metodami
programiranja (Rebala idr., 2019). V zvezi s tem velja omeniti tudi konektivi-
zem, pristop, ki se je začel uveljavljati s prispevkom Siemensa (2005) ter kas-
nejšimi blogovskimi zapisi ter objavami na spletnih straneh. Osnovna teza
konektivizma je, da je znanje porazdeljeno po človeških, družbenih in tehno-
loških omrežjih ter da je učenje proces povezovanja, širjenja in upravljanja
teh omrežij. Za pojasnjevanje učenja ta teorija uporablja metaforo omrežja z
vozlišči in s povezavami; učenje je tako proces ustvarjanja povezav in s tem
povečevanja kompleksnosti omrežja. Teorija konektivizma je bila v letih po
nastanku v nekaterih strokovnih krogih, tudi na področju vzgoje in izobra-
ževanja (glej npr. Radovan, 2011), pojmovana kot možna četrta paradigma,
ki uveljavljenim paradigmam učenja dodaja nov vidik in učenje razlaga kot
proces, ki se z udejstvovanjem v omrežju odvija samodejno. To pojmovanje
je bilo kasneje zavrnjeno; trenutno na področju vzgoje in izobraževanja vel-
ja precejšen konsenz, da konektivizem iz številnih razlogov ne more biti poj-
movan kot teorija učenja; med drugim tudi, ker bolj kot učenje pojasnjuje
proces poučevanja (Bell, 2011; prim. tudi Čuš Babič, 2018).
Pri nas je znanstvena spoznanja s področja učenja ter njihov pomen na pod-
ročju vzgoje in izobraževanja najbolj celostno opisala Barica Marentič Požar-
nik v večkrat ponatisnjeni knjigi Psihologija učenja in pouka (prva izdaja le-
ta 2000).
Katja Košir
učenje
je empatije do drugih, vzpostavljanje in ohranjanje pozitivnih odnosov ter
sprejemanje odgovornih odločitev (Bridgeland idr., 2013). Pristop se kaže
kot učinkovit tako za podporo psihične dobrobiti kot učnih dosežkov učen-
cev (Durlak idr., 2011); na njem temelji tudi nekaj preventivnih programov
v Sloveniji, na primer Roka v roki (Roka v roki: opolnomočenje učiteljic in uči-
teljev v Evropi za spoprijemanje s kariernimi izzivi preko podpore socialnim in
čustvenim kompetencam ter sprejemanju različnosti, b. l.), preventivne delav-
nice To sem jaz (Nacionalni inštitut za javno zdravje) (Tacol idr., 2019) in
razvojna naloga Varno in spodbudno učno okolje (Zavod Republike Sloveni-
je za šolstvo). V širšem smislu lahko socialno in čustveno učenje razumemo
kot proces učenja čustvenega odzivanja ter vedenja v odnosih, ki tudi v šol-
skem prostoru poteka ves čas, bodisi implicitno po načelih prikritega kuri-
kuluma bodisi eksplicitno, reflektirano in sistematično.
V zadnjem času se na področju raziskovanja umetne inteligence pojavlja tu-
di termin strojno učenje, ki pa ni pedagoški termin. Strojno učenje predstavlja
sodobno področje računalništva, ki preučuje algoritme in tehnike za avtoma-
tizirane rešitve, ki jih je težko programirati s konvencionalnimi metodami
programiranja (Rebala idr., 2019). V zvezi s tem velja omeniti tudi konektivi-
zem, pristop, ki se je začel uveljavljati s prispevkom Siemensa (2005) ter kas-
nejšimi blogovskimi zapisi ter objavami na spletnih straneh. Osnovna teza
konektivizma je, da je znanje porazdeljeno po človeških, družbenih in tehno-
loških omrežjih ter da je učenje proces povezovanja, širjenja in upravljanja
teh omrežij. Za pojasnjevanje učenja ta teorija uporablja metaforo omrežja z
vozlišči in s povezavami; učenje je tako proces ustvarjanja povezav in s tem
povečevanja kompleksnosti omrežja. Teorija konektivizma je bila v letih po
nastanku v nekaterih strokovnih krogih, tudi na področju vzgoje in izobra-
ževanja (glej npr. Radovan, 2011), pojmovana kot možna četrta paradigma,
ki uveljavljenim paradigmam učenja dodaja nov vidik in učenje razlaga kot
proces, ki se z udejstvovanjem v omrežju odvija samodejno. To pojmovanje
je bilo kasneje zavrnjeno; trenutno na področju vzgoje in izobraževanja vel-
ja precejšen konsenz, da konektivizem iz številnih razlogov ne more biti poj-
movan kot teorija učenja; med drugim tudi, ker bolj kot učenje pojasnjuje
proces poučevanja (Bell, 2011; prim. tudi Čuš Babič, 2018).
Pri nas je znanstvena spoznanja s področja učenja ter njihov pomen na pod-
ročju vzgoje in izobraževanja najbolj celostno opisala Barica Marentič Požar-
nik v večkrat ponatisnjeni knjigi Psihologija učenja in pouka (prva izdaja le-
ta 2000).
Katja Košir
učenje
