Page 162 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Digitalizacija vzgoje in izobraževanja – priložnosti in pasti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023. Digitalna knjižnica, Dissertationes 46
P. 162
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: digitalizacija vzgoje in izobr aževanja ...
vrednotenja namreč nismo zabeležili pri vseh predmetih, prav tako ne pri
obeh indeksih odstopanj. Vseeno so rezultati dokaj robustni, raziskavo smo
namreč izvedli na paleti med seboj dokaj različnih predmetov.
Zanimivi so tudi izsledki, ki se tičejo obeh indeksov odstopanj. Iz-
kazujeta se namreč za podobno uporabni meri, vsaj kar se tiče ločevanja
ocenjevalcev glede na kakovost njihovega vrednotenja. Zanimiv je opažen
blažji trend, da večje razlike med skupinami v povprečnih kumulativnih
odstopanjih beležimo pri predmetu matematika (tako v 6. kot v 9. razre-
du). Naloge teh predmetov so povečini zaprtega tipa, njihovo vrednotenje
pa je tako nekoliko objektivnejše. Zato se zdi pričakovano, da je učinkovi-
ta natančnejša mera. Na drugi strani opaznejše razlike med skupinami v
povprečnih skupnih odstopanjih najdemo pri predmetih, katerih naloge so
odprtejšega tipa (npr. zgodovina, biologija), njihovo vrednotenje pa je ne-
koliko subjektivnejše. Pri teh predmetih se torej kot učinkovitejša izkazuje
celostnejša mera odstopanj.
4.5 Omejitve raziskave in usmeritve za nadaljnje raziskave
Čeprav so naše ugotovitve precej robustne, je treba poudariti tudi ne-
kaj omejitev raziskave. Vrednotenje preizkusov je v svoji biti zmerom ne-
koliko subjektivno (še posebej kar se tiče polodprtih in odprtih tipov vpra-
šanj). Zato tudi za referenčno vrednotenje ne moremo trditi, da je povsem
objektivno oz. natančno – se pa temu karseda približa. Dodatna omejitev
je, da smo raziskavo izvedli le pri posameznih predmetih NPZ v enem sa-
mem šolskem letu. To omejuje univerzalnost in posplošljivost naših ugoto-
vitev. Prav tako velja poudariti, da smo v vzorec zajeli ocenjevalce izbranih
kombinacij skupin standardizacije in kontrolnega vrednotenja. Ocenjeval-
ci po celotnem spektru natančnosti vrednotenja torej niso povsem enotno
reprezentirani.
Temeljna ugotovitev in največja uporabna vrednost raziskave je, da so
kontrolni mehanizmi pri vrednotenju preizkusov NPZ veljavni in učin-
koviti. V praksi to pomeni, da večja poseganja v kontrolne mehanizme
vrednotenja niso potrebna. V prihodnje bi bilo obseg zajetih predmetov
smiselno razširiti v raziskavo. Zanimivo bi bilo preveriti veljavnost stan-
dardizacije in kontrolnega vrednotenja pri predmetih, katerih vrednotenje
je še posebej subjektivno (npr. slovenščina). Z natančnejšimi raziskovalni-
mi pristopi pa bi lahko določili, kolikšno je optimalno število standardiza-
cijskih in kontrolnih preizkusov. Po nadaljnjem raziskovanju kličejo tudi
naša spoznanja glede obeh indeksov odstopanj.
162
vrednotenja namreč nismo zabeležili pri vseh predmetih, prav tako ne pri
obeh indeksih odstopanj. Vseeno so rezultati dokaj robustni, raziskavo smo
namreč izvedli na paleti med seboj dokaj različnih predmetov.
Zanimivi so tudi izsledki, ki se tičejo obeh indeksov odstopanj. Iz-
kazujeta se namreč za podobno uporabni meri, vsaj kar se tiče ločevanja
ocenjevalcev glede na kakovost njihovega vrednotenja. Zanimiv je opažen
blažji trend, da večje razlike med skupinami v povprečnih kumulativnih
odstopanjih beležimo pri predmetu matematika (tako v 6. kot v 9. razre-
du). Naloge teh predmetov so povečini zaprtega tipa, njihovo vrednotenje
pa je tako nekoliko objektivnejše. Zato se zdi pričakovano, da je učinkovi-
ta natančnejša mera. Na drugi strani opaznejše razlike med skupinami v
povprečnih skupnih odstopanjih najdemo pri predmetih, katerih naloge so
odprtejšega tipa (npr. zgodovina, biologija), njihovo vrednotenje pa je ne-
koliko subjektivnejše. Pri teh predmetih se torej kot učinkovitejša izkazuje
celostnejša mera odstopanj.
4.5 Omejitve raziskave in usmeritve za nadaljnje raziskave
Čeprav so naše ugotovitve precej robustne, je treba poudariti tudi ne-
kaj omejitev raziskave. Vrednotenje preizkusov je v svoji biti zmerom ne-
koliko subjektivno (še posebej kar se tiče polodprtih in odprtih tipov vpra-
šanj). Zato tudi za referenčno vrednotenje ne moremo trditi, da je povsem
objektivno oz. natančno – se pa temu karseda približa. Dodatna omejitev
je, da smo raziskavo izvedli le pri posameznih predmetih NPZ v enem sa-
mem šolskem letu. To omejuje univerzalnost in posplošljivost naših ugoto-
vitev. Prav tako velja poudariti, da smo v vzorec zajeli ocenjevalce izbranih
kombinacij skupin standardizacije in kontrolnega vrednotenja. Ocenjeval-
ci po celotnem spektru natančnosti vrednotenja torej niso povsem enotno
reprezentirani.
Temeljna ugotovitev in največja uporabna vrednost raziskave je, da so
kontrolni mehanizmi pri vrednotenju preizkusov NPZ veljavni in učin-
koviti. V praksi to pomeni, da večja poseganja v kontrolne mehanizme
vrednotenja niso potrebna. V prihodnje bi bilo obseg zajetih predmetov
smiselno razširiti v raziskavo. Zanimivo bi bilo preveriti veljavnost stan-
dardizacije in kontrolnega vrednotenja pri predmetih, katerih vrednotenje
je še posebej subjektivno (npr. slovenščina). Z natančnejšimi raziskovalni-
mi pristopi pa bi lahko določili, kolikšno je optimalno število standardiza-
cijskih in kontrolnih preizkusov. Po nadaljnjem raziskovanju kličejo tudi
naša spoznanja glede obeh indeksov odstopanj.
162
