Page 160 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Digitalizacija vzgoje in izobraževanja – priložnosti in pasti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023. Digitalna knjižnica, Dissertationes 46
P. 160
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: digitalizacija vzgoje in izobr aževanja ...
čenih predmetih za učinkovitejši kontrolni mehanizem izkazuje standar-
dizacija, pri drugih pa kontrolno vrednotenje. Opazimo lahko trend, da se
značilne razlike med skupinami pri matematiki (v 6. in 9. razredu) pokaže-
jo v natančnejši, bolj sofisticirani meri odstopanj (povprečnih kumulativ-
nih odstopanjih), pri zgodovini in biologiji (deloma to velja tudi za šport)
pa v robustnejši meri odstopanj (pri povprečnih skupnih odstopanjih). Mo-
rebiti je prva mera učinkovitejša za ločevanje natančnih in manj natančnih
ocenjevalcev pri predmetih, pri katerih prevladujejo objektivna vprašanja
zaprtega tipa. Druga mera pa se zdi učinkovitejša pri predmetih, pri katerih
je več polodprtih vprašanj, katerih vrednotenje je posledično subjektivnej-
še. Treba je tudi dodati, da je vrednotenje nalog matematike nekoliko spe-
cifično, ker so posamezne naloge oz. postavke razdeljene na več soodvisnih
delov (npr. postopek, izračun, odgovor), ki pa se točkujejo ločeno. Nema-
ra je prav to razlog večjih razlik v povprečnih kumulativnih odstopanjih.
4.2 Primerjava skupin standardizacije
V nadaljevanju smo med sabo primerjali še združene skupine stan-
dardizacije in kontrolnega vrednotenja. V kolikor se sprva osredotočimo
na skupine standardizacije, lahko ugotovimo, da so povprečna odstopanja
le-teh povečini skladna s pričakovanji. Pri večini predmetov tako najvišje
odstopanje zasledimo v skupini 3 – torej v skupini ocenjevalcev, ki je najbolj
odstopala pri vrednotenju standardizacijskih preizkusov. Najnižja odsto-
panja pa povečini najdemo v skupini 1 – pri ocenjevalcih, ki so pri standar-
dizaciji odstopali najmanj. Poudariti je treba, da so razlike med skupinami
mestoma zelo majhne in v vseh primerih ne dosegajo statistične značilnos-
ti. Vseeno pri treh predmetih beležimo značilne razlike med skupinami,
bodisi v povprečnih kumulativnih odstopanjih (matematika v 9. razredu)
bodisi v povprečnih skupnih odstopanjih (biologija) ali pa v obeh indeksih
odstopanj (šport). Pri dveh predmetih (matematika v 6. razredu in zgodo-
vina) značilnih razlik med skupinami nismo zabeležili. Rezultati kažejo,
da ocenjevalci, ki pri vrednotenju standardizacijskih preizkusov odstopa-
jo bolj, načeloma bolj odstopajo tudi pri vrednotenju dejanskih preizkusov.
Ti izsledki upravičujejo kontrolni mehanizem standardizacije, saj ta evi-
dentno pripomore k detektiranju manj natančnih ocenjevalcev. S pomočjo
standardizacije se ocenjevalci prav tako uskladijo že pred dejanskim vred-
notenjem preizkusov. V kolikšni meri to vpliva na njihovo natančnost pri
vrednotenju, pa morajo natančneje nasloviti prihodnje raziskave.
160
čenih predmetih za učinkovitejši kontrolni mehanizem izkazuje standar-
dizacija, pri drugih pa kontrolno vrednotenje. Opazimo lahko trend, da se
značilne razlike med skupinami pri matematiki (v 6. in 9. razredu) pokaže-
jo v natančnejši, bolj sofisticirani meri odstopanj (povprečnih kumulativ-
nih odstopanjih), pri zgodovini in biologiji (deloma to velja tudi za šport)
pa v robustnejši meri odstopanj (pri povprečnih skupnih odstopanjih). Mo-
rebiti je prva mera učinkovitejša za ločevanje natančnih in manj natančnih
ocenjevalcev pri predmetih, pri katerih prevladujejo objektivna vprašanja
zaprtega tipa. Druga mera pa se zdi učinkovitejša pri predmetih, pri katerih
je več polodprtih vprašanj, katerih vrednotenje je posledično subjektivnej-
še. Treba je tudi dodati, da je vrednotenje nalog matematike nekoliko spe-
cifično, ker so posamezne naloge oz. postavke razdeljene na več soodvisnih
delov (npr. postopek, izračun, odgovor), ki pa se točkujejo ločeno. Nema-
ra je prav to razlog večjih razlik v povprečnih kumulativnih odstopanjih.
4.2 Primerjava skupin standardizacije
V nadaljevanju smo med sabo primerjali še združene skupine stan-
dardizacije in kontrolnega vrednotenja. V kolikor se sprva osredotočimo
na skupine standardizacije, lahko ugotovimo, da so povprečna odstopanja
le-teh povečini skladna s pričakovanji. Pri večini predmetov tako najvišje
odstopanje zasledimo v skupini 3 – torej v skupini ocenjevalcev, ki je najbolj
odstopala pri vrednotenju standardizacijskih preizkusov. Najnižja odsto-
panja pa povečini najdemo v skupini 1 – pri ocenjevalcih, ki so pri standar-
dizaciji odstopali najmanj. Poudariti je treba, da so razlike med skupinami
mestoma zelo majhne in v vseh primerih ne dosegajo statistične značilnos-
ti. Vseeno pri treh predmetih beležimo značilne razlike med skupinami,
bodisi v povprečnih kumulativnih odstopanjih (matematika v 9. razredu)
bodisi v povprečnih skupnih odstopanjih (biologija) ali pa v obeh indeksih
odstopanj (šport). Pri dveh predmetih (matematika v 6. razredu in zgodo-
vina) značilnih razlik med skupinami nismo zabeležili. Rezultati kažejo,
da ocenjevalci, ki pri vrednotenju standardizacijskih preizkusov odstopa-
jo bolj, načeloma bolj odstopajo tudi pri vrednotenju dejanskih preizkusov.
Ti izsledki upravičujejo kontrolni mehanizem standardizacije, saj ta evi-
dentno pripomore k detektiranju manj natančnih ocenjevalcev. S pomočjo
standardizacije se ocenjevalci prav tako uskladijo že pred dejanskim vred-
notenjem preizkusov. V kolikšni meri to vpliva na njihovo natančnost pri
vrednotenju, pa morajo natančneje nasloviti prihodnje raziskave.
160
