Page 13 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 13
pomen r aziskovanja v vzgoji in izobr aževanju v času učenja in poučevanja na daljavo
Prav slednja se pri predstavah o vlogi jezikovnih praks v vzgoji in izobra-
ževanju pogosto izgublja in je bolj ali manj usmerjena v razumevanje več-
jezičnosti kot formalnega nabora jezikov ali individualne zmožnosti njiho-
ve rabe ne pa tudi v splošno sprejeto razumevanje večjezičnosti kot norme.
Ta perspektiva večjezičnosti namreč predpostavlja zavedanje tako o stalni
prisotnosti govorcev z raznojezično zmožnostjo kot tudi potencialu inklu-
zivnih pristopov, ki to zmožnost pripoznajo kot konstitutivni element pe-
dagoškega procesa. Zdi se, da je zaradi kompleksnosti sodobnih jezikovnih
praks posameznikov in skupnosti ter pedagoških pristopov, ki te prakse
lahko uspešno integrirajo v formalna šolska okolja, danes še toliko bolj po-
membno, da poznamo terminološko raznolike pojme z različnimi koncep-
tualnimi podlagami in konteksti rabe, hkrati pa se moramo zavedati, da pri
vseh primarno govorimo o večjezičnem okolju, (kompleksni) kompetenci
obvladovanja več jezikov in večjezičnih pristopih.
To je tudi razlog, da smo se v pričujoči znanstveni monografiji odločili
uporabiti krovni izraz večjezičnost, s čimer puščamo odprt prostor za raz-
lično razumevanje in rabo terminologij v najrazličnejših kontekstih tako v
raziskovanju kot pedagoški praksi.
Večjezičnost je kot pravica in hkrati cilj zapisana v vseh najpomemb-
nejših dokumentih Sveta Evrope, Evropske skupnosti in tudi UNESC-a,
prav tako tudi v jezikovnih politikah mednarodnih in nacionalnih izobra-
ževalnih sistemov, pa tudi v učnih načrtih številnih predmetov. Kot takšna
je na papirju in v besedah politikov ter drugih odločevalcev v šolskem pro-
storu dorečena, zaželena in skupna vsem pripradnikom skupnosti, vendar
pa je njeno uresničevanje v šolskem vsakdanjiku veliko bolj kompleksna re-
alnost, ki odseva stališča, vrednote in znanja posamezne družbe o večjezič-
nosti. Razvijanje večjezičnosti se povezuje z vsemi področji življenja posa-
meznika – od vzgoje, šolanja in zaposlovanja pa do družinskega življenja,
prostega časa, verskega življenja idr. Ta kompleksnost različno reflektira v
jezikovni in šolski politiki posameznih držav ali regij. Ker govorimo o iz-
jemno kompleksnih razmerjih in najširših področjih življenja, je tudi raz-
iskovanje večjezičnosti danes zelo razvejano. Ta razvejanost sega od tradi-
cionalnega psiholingvističnega, nevrolingvističnega in sociolingvističnega
aspekta raziskovanja do konteksta poučevanja v najrazličnejših oblikah
in situacijah pa do stičnih točk z drugimi znanostmi. Raziskave se danes
pogosto osredotočajo na nove situacije v šolskem kontekstu, pri čemer so
v ospredju medkulturne in večjezične situacije v razredih oz. šolah. Raz-
iskave, ki tematizirajo večjezičnost, poskušajo pokazati uspešne poti, po
13
Prav slednja se pri predstavah o vlogi jezikovnih praks v vzgoji in izobra-
ževanju pogosto izgublja in je bolj ali manj usmerjena v razumevanje več-
jezičnosti kot formalnega nabora jezikov ali individualne zmožnosti njiho-
ve rabe ne pa tudi v splošno sprejeto razumevanje večjezičnosti kot norme.
Ta perspektiva večjezičnosti namreč predpostavlja zavedanje tako o stalni
prisotnosti govorcev z raznojezično zmožnostjo kot tudi potencialu inklu-
zivnih pristopov, ki to zmožnost pripoznajo kot konstitutivni element pe-
dagoškega procesa. Zdi se, da je zaradi kompleksnosti sodobnih jezikovnih
praks posameznikov in skupnosti ter pedagoških pristopov, ki te prakse
lahko uspešno integrirajo v formalna šolska okolja, danes še toliko bolj po-
membno, da poznamo terminološko raznolike pojme z različnimi koncep-
tualnimi podlagami in konteksti rabe, hkrati pa se moramo zavedati, da pri
vseh primarno govorimo o večjezičnem okolju, (kompleksni) kompetenci
obvladovanja več jezikov in večjezičnih pristopih.
To je tudi razlog, da smo se v pričujoči znanstveni monografiji odločili
uporabiti krovni izraz večjezičnost, s čimer puščamo odprt prostor za raz-
lično razumevanje in rabo terminologij v najrazličnejših kontekstih tako v
raziskovanju kot pedagoški praksi.
Večjezičnost je kot pravica in hkrati cilj zapisana v vseh najpomemb-
nejših dokumentih Sveta Evrope, Evropske skupnosti in tudi UNESC-a,
prav tako tudi v jezikovnih politikah mednarodnih in nacionalnih izobra-
ževalnih sistemov, pa tudi v učnih načrtih številnih predmetov. Kot takšna
je na papirju in v besedah politikov ter drugih odločevalcev v šolskem pro-
storu dorečena, zaželena in skupna vsem pripradnikom skupnosti, vendar
pa je njeno uresničevanje v šolskem vsakdanjiku veliko bolj kompleksna re-
alnost, ki odseva stališča, vrednote in znanja posamezne družbe o večjezič-
nosti. Razvijanje večjezičnosti se povezuje z vsemi področji življenja posa-
meznika – od vzgoje, šolanja in zaposlovanja pa do družinskega življenja,
prostega časa, verskega življenja idr. Ta kompleksnost različno reflektira v
jezikovni in šolski politiki posameznih držav ali regij. Ker govorimo o iz-
jemno kompleksnih razmerjih in najširših področjih življenja, je tudi raz-
iskovanje večjezičnosti danes zelo razvejano. Ta razvejanost sega od tradi-
cionalnega psiholingvističnega, nevrolingvističnega in sociolingvističnega
aspekta raziskovanja do konteksta poučevanja v najrazličnejših oblikah
in situacijah pa do stičnih točk z drugimi znanostmi. Raziskave se danes
pogosto osredotočajo na nove situacije v šolskem kontekstu, pri čemer so
v ospredju medkulturne in večjezične situacije v razredih oz. šolah. Raz-
iskave, ki tematizirajo večjezičnost, poskušajo pokazati uspešne poti, po
13
