Page 12 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 12
), teh jezikov in kultur ne drži več v strogo ločenih mentalnih predalčkih,
pač pa gradi sporazumevalno zmožnost, h kateri prispevajo celotno znanje
in izkušnje z jezikom ter v kateri se vsi jeziki povezujejo in medsebojno de-
lujejo« (SEJO 2011, str. 26).
Razlikovanje med tema dvema pojmoma se je v evropskem prostoru
razširilo na predlog Sveta Evrope, medtem ko v neevropskih prostorih raz-
like med obema terminoma ni zaznati v tako veliki meri, saj koncept večje-
zičnost prevzema lastnosti raznojezičnosti in obratno. Tudi Evropska unija
v svojih uradnih dokumentih uporablja izraz večjezičnost, ki pa prevzema
lastnosti raznojezičnosti, kot jo je opredelil Svet Evrope v svojem najpo-
membnejšem dokumentu SEJO (Skupni evropski jezikovni okvir: učenje,
poučevanje, ocenjevanje). Tudi vplivnejši raziskovalci na področju uporab-
nega jezikoslovja (npr. Cook, Han, Hult, Little, Ortega, Sridharjeva idr.).
ki preučujejo učenje, poučevanje in delovanje večjezičnosti v izobraževal-
nem in drugih kontekstih, uporabljajo termin večjezičnost (ang. multilin-
gualism).
Tretji pojem, ki ga najdemo v pričujoči monografiji in prihaja iz tre-
nutno zelo propulzivne teoretske smeri raziskovanja in oblikovanja pe-
dagoških praks na področju večjezičnosti, se v angleščini imenuje tran-
slanguaging. Sam koncept in poimenovanje izhajata iz Evrope, a nimata
izobraževalno političnega izvora kot denimo raznojezičnost, ki odraža pri-
zadevanja EU za politično in socialno kohezijo, temveč prihajata nepos-
redno iz manjšinske dvojezične skupnosti v Walesu, pri čemer se je pra-
va teoretska smer, ki danes označuje translanguaging, oblikovala v ZDA.
S preseganjem pojmovanja jezikov kot avtonomnih sistemov ter prevpra-
ševanjem jezikovne in socialne neenakosti, ki se vzpostavlja med t. i. do-
minatnimi in nedominantnimi jeziki, tovrstni teorija in praksa ponujata
nekaj dragocenih izhodišč in primerov za vključujoče in emancipatorično
učenje in poučevanje. To je pomembno predvsem za lažje sprejemanje in
razumevanje potrebe po spreminjanju pogleda na vlogo večjezičnosti v so-
dobni vzgoji in izobraževanju. V slovenščini se za angleški izraz translan-
guaging uporabljata dve poimenovanji, in sicer izraz (med)jezikovno preple-
tanje ter zlasti v projektu Jeziki štejejo (JeŠt) rabljeni različici: čezjezičnost
(prevodno sicer manj ustrezna) in čezjezikovanje, ki je po obliki kalk in
deloma že ima podlago v slovenski prevodni praksi (prim. Ferbežar, 2019,
str. 93). Obe prevodni rešitvi (tj. »prepletanje« in »jezikovanje«) želita pose-
bej poudariti fluidnost in hibridnost jezikovne rabe (tj. mešanja in prekla-
pljanja med jeziki) ter vidik posameznikove aktivne vloge v tem procesu.
12
pač pa gradi sporazumevalno zmožnost, h kateri prispevajo celotno znanje
in izkušnje z jezikom ter v kateri se vsi jeziki povezujejo in medsebojno de-
lujejo« (SEJO 2011, str. 26).
Razlikovanje med tema dvema pojmoma se je v evropskem prostoru
razširilo na predlog Sveta Evrope, medtem ko v neevropskih prostorih raz-
like med obema terminoma ni zaznati v tako veliki meri, saj koncept večje-
zičnost prevzema lastnosti raznojezičnosti in obratno. Tudi Evropska unija
v svojih uradnih dokumentih uporablja izraz večjezičnost, ki pa prevzema
lastnosti raznojezičnosti, kot jo je opredelil Svet Evrope v svojem najpo-
membnejšem dokumentu SEJO (Skupni evropski jezikovni okvir: učenje,
poučevanje, ocenjevanje). Tudi vplivnejši raziskovalci na področju uporab-
nega jezikoslovja (npr. Cook, Han, Hult, Little, Ortega, Sridharjeva idr.).
ki preučujejo učenje, poučevanje in delovanje večjezičnosti v izobraževal-
nem in drugih kontekstih, uporabljajo termin večjezičnost (ang. multilin-
gualism).
Tretji pojem, ki ga najdemo v pričujoči monografiji in prihaja iz tre-
nutno zelo propulzivne teoretske smeri raziskovanja in oblikovanja pe-
dagoških praks na področju večjezičnosti, se v angleščini imenuje tran-
slanguaging. Sam koncept in poimenovanje izhajata iz Evrope, a nimata
izobraževalno političnega izvora kot denimo raznojezičnost, ki odraža pri-
zadevanja EU za politično in socialno kohezijo, temveč prihajata nepos-
redno iz manjšinske dvojezične skupnosti v Walesu, pri čemer se je pra-
va teoretska smer, ki danes označuje translanguaging, oblikovala v ZDA.
S preseganjem pojmovanja jezikov kot avtonomnih sistemov ter prevpra-
ševanjem jezikovne in socialne neenakosti, ki se vzpostavlja med t. i. do-
minatnimi in nedominantnimi jeziki, tovrstni teorija in praksa ponujata
nekaj dragocenih izhodišč in primerov za vključujoče in emancipatorično
učenje in poučevanje. To je pomembno predvsem za lažje sprejemanje in
razumevanje potrebe po spreminjanju pogleda na vlogo večjezičnosti v so-
dobni vzgoji in izobraževanju. V slovenščini se za angleški izraz translan-
guaging uporabljata dve poimenovanji, in sicer izraz (med)jezikovno preple-
tanje ter zlasti v projektu Jeziki štejejo (JeŠt) rabljeni različici: čezjezičnost
(prevodno sicer manj ustrezna) in čezjezikovanje, ki je po obliki kalk in
deloma že ima podlago v slovenski prevodni praksi (prim. Ferbežar, 2019,
str. 93). Obe prevodni rešitvi (tj. »prepletanje« in »jezikovanje«) želita pose-
bej poudariti fluidnost in hibridnost jezikovne rabe (tj. mešanja in prekla-
pljanja med jeziki) ter vidik posameznikove aktivne vloge v tem procesu.
12
