Page 68 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 68
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
je kot nadvse problematično. Torej je treba pretehtati vse implikacije digi-
talnih vidikov sodobnega izobraževanja – predpostavka, da je vrednost di-
gitalne tehnologije v veliki meri ali zgolj instrumentalna, ne more zdržati
(Bayne, 2018).
Poleg tega tehnologija seveda ne stoji v vakuumu, ampak odraža, po-
gosto pa tudi zaostruje družbene probleme, ki sicer že obstajajo (in v aktual-
nem slovenskem primeru tudi jih zaostruje, kot je bilo razvidno iz številnih
medijskih poročil: opozarjali sta pedagoška stroka, pa tudi raziskovalna
srenja). Komunikacija preko računalniškega omrežja še zdaleč ne zabrisu-
je družbenih delitev (in ne odpravlja marginaliziranih skupin, kot bi bilo
neflektirano sklepati), ker so markerji teh delitev oziroma neprivilegiranih
umestitev na različne načine vpisani v dejanje digitalne komunikacije. Uti-
litaristično razumevanje tehnologije, v smislu, da z njo pač bolje nekaj nau-
čimo ali celo, da se bolje/lažje povežemo z otroki ali najstniki_icami, ki da
so bolj tehnološko podkovani kot učitelji_ce, že po neki svoji naravi ipd.,
torej ne zadošča (Herbrechter, 2018a); seveda pa tudi pot, ki bi nas vodila v
tehnofobijo, ne. Naloga kritičnega posthumanizma je prav navigacija med
zrcalnima antitezama nelagodja in evforije (Zefelius Igrek, 2015: 92).
Konec: koordinate za navigacijo
Na več mestih smo se dotaknili razmerja med človekom ali človeškim in
tehnologijo (s podaljškom v izobraževanje) in tu je treba tu jasno izreči,
da to razmerje, kolikor pomeni opozicijo med enim in drugim členom, ne
more zdržati. Izziv, pred katerim smo danes, pravi Christopher John Mül-
ler (2016: 3), »je, da se tehnologija razkriva na vse bolj očitne načine ne kot
nevtralno orodje, ki ga je mogoče uporabiti dobro ali slabo, ne preprosto
kot zločesta sila, ki kvari človeka«.
Kar pa zadeva izobraževanje – in odnos izobraževanja in tehnologije,
ki ga je treba vseskozi reflektirati – pa velja, da se »grožnja« izobraževanju
danes v prvi vrsti skriva v kombinaciji neoliberalnega gospodarstva in ra-
cionalizacijskih procesov učenja/poučevanja, ki jih omogočajo novi mediji/
tehnologija (Herbrechter, 2018c : 272). Torej prihaja v izobraževalnih insti-
tucijah do sprememb, ki so podprte na različne načine: ekonomsko, tehno-
loško, medijsko ipd.
Preskok v razmisleku (ki ga je v nekaterih kontekstih šele treba opra-
viti) gre od zgoraj omenjene »napačne opozicije« k temu, da človeka ne ra-
zumemo utilitaristično kot uporabnika orodja, pač pa nemara kot bitje, ki
68
je kot nadvse problematično. Torej je treba pretehtati vse implikacije digi-
talnih vidikov sodobnega izobraževanja – predpostavka, da je vrednost di-
gitalne tehnologije v veliki meri ali zgolj instrumentalna, ne more zdržati
(Bayne, 2018).
Poleg tega tehnologija seveda ne stoji v vakuumu, ampak odraža, po-
gosto pa tudi zaostruje družbene probleme, ki sicer že obstajajo (in v aktual-
nem slovenskem primeru tudi jih zaostruje, kot je bilo razvidno iz številnih
medijskih poročil: opozarjali sta pedagoška stroka, pa tudi raziskovalna
srenja). Komunikacija preko računalniškega omrežja še zdaleč ne zabrisu-
je družbenih delitev (in ne odpravlja marginaliziranih skupin, kot bi bilo
neflektirano sklepati), ker so markerji teh delitev oziroma neprivilegiranih
umestitev na različne načine vpisani v dejanje digitalne komunikacije. Uti-
litaristično razumevanje tehnologije, v smislu, da z njo pač bolje nekaj nau-
čimo ali celo, da se bolje/lažje povežemo z otroki ali najstniki_icami, ki da
so bolj tehnološko podkovani kot učitelji_ce, že po neki svoji naravi ipd.,
torej ne zadošča (Herbrechter, 2018a); seveda pa tudi pot, ki bi nas vodila v
tehnofobijo, ne. Naloga kritičnega posthumanizma je prav navigacija med
zrcalnima antitezama nelagodja in evforije (Zefelius Igrek, 2015: 92).
Konec: koordinate za navigacijo
Na več mestih smo se dotaknili razmerja med človekom ali človeškim in
tehnologijo (s podaljškom v izobraževanje) in tu je treba tu jasno izreči,
da to razmerje, kolikor pomeni opozicijo med enim in drugim členom, ne
more zdržati. Izziv, pred katerim smo danes, pravi Christopher John Mül-
ler (2016: 3), »je, da se tehnologija razkriva na vse bolj očitne načine ne kot
nevtralno orodje, ki ga je mogoče uporabiti dobro ali slabo, ne preprosto
kot zločesta sila, ki kvari človeka«.
Kar pa zadeva izobraževanje – in odnos izobraževanja in tehnologije,
ki ga je treba vseskozi reflektirati – pa velja, da se »grožnja« izobraževanju
danes v prvi vrsti skriva v kombinaciji neoliberalnega gospodarstva in ra-
cionalizacijskih procesov učenja/poučevanja, ki jih omogočajo novi mediji/
tehnologija (Herbrechter, 2018c : 272). Torej prihaja v izobraževalnih insti-
tucijah do sprememb, ki so podprte na različne načine: ekonomsko, tehno-
loško, medijsko ipd.
Preskok v razmisleku (ki ga je v nekaterih kontekstih šele treba opra-
viti) gre od zgoraj omenjene »napačne opozicije« k temu, da človeka ne ra-
zumemo utilitaristično kot uporabnika orodja, pač pa nemara kot bitje, ki
68
