Page 65 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 65
»k ako smo postali posthumani?«: o človeku, tehnologiji in izobr aževanju
do, 2013: 28; gl. tudi Haraway, 1999).11 Ta figuracija je v njenem delu morda
najbolj poznana, po eni strani kot sinteza človeka in stroja, ki je predvsem
lik iz znanstvenofantastičnih filmov in literature (in, z nekaj manjše ek-
strapolacije, tudi sodobne medicine), kar je tule morda manj zanimivo, po
drugi strani pa je – kar je bistveno – v prvi vrsti metafora (Vendramin,
2020), ki nakazuje nemožnost ohranjanja do sedaj veljavnih dualizmov
in meja. Donna Haraway skozi lik kiborg_inje pokaže, da stare ustaljene
dvojnosti ne morejo več držati, in problematizira dotlej radikalno razliko,
ki je obstajala med človekom in strojem.12 Skratka, ne gre ji za nekakšno
sintetiziranje človeka in stroja v eno, ampak za stališče, da je treba binar-
ne opozicije humanizma preseči, če želimo premagati nepravične privile-
giranosti. Te izhajajo iz razumevanja razlike kot neenakosti, nasprotnosti
in hierarhičnega razmerja med obema členoma. Eden od členov je avtono-
men, drugega definira negacija prvega (Grosz, 1990: 339). S tem se odprejo
tudi številna epistemološka (v grobem: kdo je tisti, ki ve; čigava perspekti-
va šteje ali je obče veljavna; kdo je utišan ipd.) in etična vprašanja (spet v
grobem: koga vse t. i. človeškost izključuje, spregleduje ipd. in kaj to pome-
ni za njihovo bivanje).
Iz povedanega je sedaj jasno, da posthumanizem ni popolnoma nov
»diskurz«, ampak (morda bolje rečeno) način prepoznanja in vključeva-
nja širokega nabora različnih kritičnih pristopov (feminizma, protikolo-
nializma, študij tehnologije, tudi ekologije ...), ki »neposredno temeljijo na
spodbijanju načinov, na katere je humanizem omejeval politiko in izobra-
ževanje« (Snaza et al., 2014: 41). Pozornost je torej usmerjena na prej mor-
da disparatne teorije, ki imajo skupen fokus, in ta bi bil: »človek/človeško«
kot problem (ibid.). S tem pa je povezana nuja politično-pedagoške zaveze
projektom feminizma, postkolonializma ipd., in to v smislu odpora proti
sistematični dehumanizaciji ljudi (ibid., 49). Posthumanistična perspektiva
poskuša celovito razumeti proces humanizacije (saj status človeka ni dode-
ljen vsem človeškim bitjem oziroma ne vsem v enaki meri) (prim. Ferran-
do, 2019: npr. 80, 97).
In prav proces »humanizacije« – kot vodenja učencev in učenk k člo-
veškosti – je eden od osrednjih temeljev, ki podpirajo celoten koncept izo-
braževanja v zahodni kulturi oziroma družbi.
11 Za več glede tematizacije kiborga_inje in poimenovanja v slovenščini, gl. Vendra-
min, 2020.
12 Temeljno vprašanje tu je, kaj bomo storili, če ta radikalna razlika sploh ne obstaja
(Herbrechter, 2018).
65
do, 2013: 28; gl. tudi Haraway, 1999).11 Ta figuracija je v njenem delu morda
najbolj poznana, po eni strani kot sinteza človeka in stroja, ki je predvsem
lik iz znanstvenofantastičnih filmov in literature (in, z nekaj manjše ek-
strapolacije, tudi sodobne medicine), kar je tule morda manj zanimivo, po
drugi strani pa je – kar je bistveno – v prvi vrsti metafora (Vendramin,
2020), ki nakazuje nemožnost ohranjanja do sedaj veljavnih dualizmov
in meja. Donna Haraway skozi lik kiborg_inje pokaže, da stare ustaljene
dvojnosti ne morejo več držati, in problematizira dotlej radikalno razliko,
ki je obstajala med človekom in strojem.12 Skratka, ne gre ji za nekakšno
sintetiziranje človeka in stroja v eno, ampak za stališče, da je treba binar-
ne opozicije humanizma preseči, če želimo premagati nepravične privile-
giranosti. Te izhajajo iz razumevanja razlike kot neenakosti, nasprotnosti
in hierarhičnega razmerja med obema členoma. Eden od členov je avtono-
men, drugega definira negacija prvega (Grosz, 1990: 339). S tem se odprejo
tudi številna epistemološka (v grobem: kdo je tisti, ki ve; čigava perspekti-
va šteje ali je obče veljavna; kdo je utišan ipd.) in etična vprašanja (spet v
grobem: koga vse t. i. človeškost izključuje, spregleduje ipd. in kaj to pome-
ni za njihovo bivanje).
Iz povedanega je sedaj jasno, da posthumanizem ni popolnoma nov
»diskurz«, ampak (morda bolje rečeno) način prepoznanja in vključeva-
nja širokega nabora različnih kritičnih pristopov (feminizma, protikolo-
nializma, študij tehnologije, tudi ekologije ...), ki »neposredno temeljijo na
spodbijanju načinov, na katere je humanizem omejeval politiko in izobra-
ževanje« (Snaza et al., 2014: 41). Pozornost je torej usmerjena na prej mor-
da disparatne teorije, ki imajo skupen fokus, in ta bi bil: »človek/človeško«
kot problem (ibid.). S tem pa je povezana nuja politično-pedagoške zaveze
projektom feminizma, postkolonializma ipd., in to v smislu odpora proti
sistematični dehumanizaciji ljudi (ibid., 49). Posthumanistična perspektiva
poskuša celovito razumeti proces humanizacije (saj status človeka ni dode-
ljen vsem človeškim bitjem oziroma ne vsem v enaki meri) (prim. Ferran-
do, 2019: npr. 80, 97).
In prav proces »humanizacije« – kot vodenja učencev in učenk k člo-
veškosti – je eden od osrednjih temeljev, ki podpirajo celoten koncept izo-
braževanja v zahodni kulturi oziroma družbi.
11 Za več glede tematizacije kiborga_inje in poimenovanja v slovenščini, gl. Vendra-
min, 2020.
12 Temeljno vprašanje tu je, kaj bomo storili, če ta radikalna razlika sploh ne obstaja
(Herbrechter, 2018).
65
