Page 63 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 63
»k ako smo postali posthumani?«: o človeku, tehnologiji in izobr aževanju
angl. human/ v pogojih globalizacije, tehnoznanosti, poznega kapitalizma
in podnebnih sprememb«. Naslovljena so torej temeljna ontološka in epis-
temološka vprašanja, ki zadevajo »problematični projekt definiranja bistve-
ne ‚človeške narave‘« (Wolfe, 2008, nav. po Pedersen, 2020: 242).
Predpona »post-« torej ne pomeni popolnega preloma s tistim glav-
nim delom izraza, ampak je bolj znak potekajoče dekonstrukcije tega, če-
mur »predponi«.3 Je neke vrste »konceptualni parazit,4 ki naseljuje sam
humanizem in poskuša doseči, da bi ta sam naslovil svoje kontradikcije«
(Herbrechter, 2018b). Z drugimi besedami, kot pravita Cecilia Åsberg in
Rosi Braidotti (2018: 11), pomeni neke vrste vključitev in premik naprej, pre-
ko območja udobja raziskovanja človeka, v tem primeru pa tudi pomeni
transdisciplinarnost,5 ki črpa iz analitičnih pristopov znanosti o človeku.
V tem prispevku bom najprej predstavila nekaj definicij oziroma opre-
delitev posthumanizma, kot sta jih, med drugim, zastavili Francesca Fer-
rando in Rosi Braidotti. Slednja pravi, da definira posthumano kot konver-
genten pojav med posthumanizmom in postantropocentrizmom,6 kar, na
eni strani, pomeni kritiko »univerzalnega ideala mislečega Človeka in, na
drugi, zavrnitev večvrednosti vrste« (Braidotti, 2019: xi). (Za večjo razum-
ljivost dodajmo, da gre za vrsto kot species, torej biološko vrsto.) »Politične
implikacije tega premika so izjemno pomembne. Če je revizija humaniz-
ma,7 ki so jo uveljavile feministične, kvirovske, protirasistične, ekološke in
postkolonialne kritike opolnomočila seksualizirane in racializirane – a še
vedno človeške – ‚druge‘, kriza Anthroposa podpira naturalizirane druge«
(ibid.: ivx). (K slednjemu, torej naturaliziranim ali nečloveškim »drugim«
3 Navajam po Herbrechterju (2018b), ki namenoma uporablja podobno neroden iz-
raz oz. naredi glagol iz samostalnika (prim.: »deconstruction of that which is being
posted«).
4 Ta izraz po mojem mnenju najboljše (in tudi najbolj ekonomično) opiše delovanje
predpone.
5 Kar je denimo pomembno v luči t. i. »znanstvenih vojn« in poziva k novemu dialogu
med naravoslovjem (znanostjo) in humanistiko (družboslovjem). Posthumanistika
naj bi končno premagala razcep »dveh kultur« (Herbrecheter, 2017). Poimenovanje
in razdelava dveh kultur sta iz dela The Two Cultures Charlesa Percyja Snowa iz leta
1959. Na tem mestu bi denimo lahko začeli vpeljevati izraz postdisciplinarnost.
6 Postantropocentrizem kot kritika »nasilne vladavine Anthroposa nad tem plane-
tom« (Braidotti, 2019: ivx), kar pomeni razvijanje ekološke zavesti, ali kot razsre-
diščenje človeka v razmerju do nečloveka, tu ni več ontološkega privilegija človeka
(Ferrando, 2019: 54).
7 Humanistični model emancipacije ima svoje omejitve prav tam, kjer so v razmislek
vstopile v nadaljevanju omenjene kritike – emancipacija ne velja za vse ali ne za vse
v enaki meri.
63
angl. human/ v pogojih globalizacije, tehnoznanosti, poznega kapitalizma
in podnebnih sprememb«. Naslovljena so torej temeljna ontološka in epis-
temološka vprašanja, ki zadevajo »problematični projekt definiranja bistve-
ne ‚človeške narave‘« (Wolfe, 2008, nav. po Pedersen, 2020: 242).
Predpona »post-« torej ne pomeni popolnega preloma s tistim glav-
nim delom izraza, ampak je bolj znak potekajoče dekonstrukcije tega, če-
mur »predponi«.3 Je neke vrste »konceptualni parazit,4 ki naseljuje sam
humanizem in poskuša doseči, da bi ta sam naslovil svoje kontradikcije«
(Herbrechter, 2018b). Z drugimi besedami, kot pravita Cecilia Åsberg in
Rosi Braidotti (2018: 11), pomeni neke vrste vključitev in premik naprej, pre-
ko območja udobja raziskovanja človeka, v tem primeru pa tudi pomeni
transdisciplinarnost,5 ki črpa iz analitičnih pristopov znanosti o človeku.
V tem prispevku bom najprej predstavila nekaj definicij oziroma opre-
delitev posthumanizma, kot sta jih, med drugim, zastavili Francesca Fer-
rando in Rosi Braidotti. Slednja pravi, da definira posthumano kot konver-
genten pojav med posthumanizmom in postantropocentrizmom,6 kar, na
eni strani, pomeni kritiko »univerzalnega ideala mislečega Človeka in, na
drugi, zavrnitev večvrednosti vrste« (Braidotti, 2019: xi). (Za večjo razum-
ljivost dodajmo, da gre za vrsto kot species, torej biološko vrsto.) »Politične
implikacije tega premika so izjemno pomembne. Če je revizija humaniz-
ma,7 ki so jo uveljavile feministične, kvirovske, protirasistične, ekološke in
postkolonialne kritike opolnomočila seksualizirane in racializirane – a še
vedno človeške – ‚druge‘, kriza Anthroposa podpira naturalizirane druge«
(ibid.: ivx). (K slednjemu, torej naturaliziranim ali nečloveškim »drugim«
3 Navajam po Herbrechterju (2018b), ki namenoma uporablja podobno neroden iz-
raz oz. naredi glagol iz samostalnika (prim.: »deconstruction of that which is being
posted«).
4 Ta izraz po mojem mnenju najboljše (in tudi najbolj ekonomično) opiše delovanje
predpone.
5 Kar je denimo pomembno v luči t. i. »znanstvenih vojn« in poziva k novemu dialogu
med naravoslovjem (znanostjo) in humanistiko (družboslovjem). Posthumanistika
naj bi končno premagala razcep »dveh kultur« (Herbrecheter, 2017). Poimenovanje
in razdelava dveh kultur sta iz dela The Two Cultures Charlesa Percyja Snowa iz leta
1959. Na tem mestu bi denimo lahko začeli vpeljevati izraz postdisciplinarnost.
6 Postantropocentrizem kot kritika »nasilne vladavine Anthroposa nad tem plane-
tom« (Braidotti, 2019: ivx), kar pomeni razvijanje ekološke zavesti, ali kot razsre-
diščenje človeka v razmerju do nečloveka, tu ni več ontološkega privilegija človeka
(Ferrando, 2019: 54).
7 Humanistični model emancipacije ima svoje omejitve prav tam, kjer so v razmislek
vstopile v nadaljevanju omenjene kritike – emancipacija ne velja za vse ali ne za vse
v enaki meri.
63
