Page 67 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 67
»k ako smo postali posthumani?«: o človeku, tehnologiji in izobr aževanju
posthumanizem, tako izobraževanju kot svetu bolj na splošno, tale: kdo
ali kaj bo imel koristi od premika proti postantropocentrizmu, če ne neka
vrsta (razširjene, redefinirane, večvredne) »človeškosti« /.../? Sam koncept
izobraževanja v tem smislu tvori mejo tega, kar je posthumano mogoče
(Herbrechter, 2016: 3).
Poleg tega (ibid.) – kar je izjemno pomembno – to vpliva na »ostanke«
humanizma, ki podpirajo celoten koncept izobraževanja kot procesa vode-
nja učencev (in učenk) k človeškosti, k postajanju človek. Izobraževanje je
humanistični projekt par excellence. Spričo tega je jasno, da premik v smer
posthumanističnega razmisleka precej globoko premakne pojmovanja, ki
so vezana na človeški subjekt. Zato govoriti o posthumanem in koncu iz-
obraževanja (Herbrechter, 2018b) pomeni upoštevati več postantropolo-
ških vprašanj, ki niso nujno tehnoutopična ali distopična, ampak vključu-
jejo razmislek ali morda novo razumevanje razmerja med izobraževanjem,
tehnologijo in človeškim (ibid.).16
Naslednja točka, ki ji velja posvetiti pozornost, pa je vprašanje, ki izha-
ja iz nastajajoče (pravzaprav v veliki meri že nastale) globalne informacij-
ske družbe in vzpostavljanja učnih okolij na daljavo, kar se dogaja v obliki
»preoblikovanja /angl. repackaging/ (humanističnega) pojmovanja izobra-
ževanja kot ‚prenosa znanja‘« (Herbrechter, 2018c: 728):
Hkrati pa se z mobilnostjo, transparentnostjo, fleksibilnostjo in mno-
gopismenostjo prodaja popolnoma instrumentalizirana oblika izobraževa-
nja kot individualne investicije in »vseživljenjskega učenja« globalni skup-
nosti »uporabnikov«. To pomeni, da je predhodni humanistični konsenz,
da je najpomembnejša naloga izobraževanja razvijanje neke ideje »osebno-
sti« skoraj popolnoma izginila (ibid.)
Se pravi, da je idejo o »posthumanistični« edukaciji treba umestiti naj-
manj v zgodovinski in širši družbeni kontekst ter na novo vzpostaviti »mo-
dele emancipacije«, ki bi veljali za vse več akterjev.
Za konec bi izpostavila še en poudarek, ki na tem mestu lahko služi kot
iztočnica za nadaljnji razmislek v okviru aktualne situacije epidemije CO-
VID-19 in t. i. pouka/šolanja na daljavo.
Eden od aktualnih pogledov na izobraževanje in tehnologijo je, da
slednja omogoča, da je izobraževanje »boljše«, kar pomeni učinkovitejše,
bolj na voljo ipd. – kar se, mimogrede, prav v aktualni situaciji izkazu-
16 Konkretnejših vidikov se tule lahko samo dotaknem: možnosti, ki izvirajo iz obsega
»mišljenja strojev«, nove definicije pismenosti oziroma preoblikovanja obstoječe de-
finicije, vloge jezika, načinov branja ipd.
67
posthumanizem, tako izobraževanju kot svetu bolj na splošno, tale: kdo
ali kaj bo imel koristi od premika proti postantropocentrizmu, če ne neka
vrsta (razširjene, redefinirane, večvredne) »človeškosti« /.../? Sam koncept
izobraževanja v tem smislu tvori mejo tega, kar je posthumano mogoče
(Herbrechter, 2016: 3).
Poleg tega (ibid.) – kar je izjemno pomembno – to vpliva na »ostanke«
humanizma, ki podpirajo celoten koncept izobraževanja kot procesa vode-
nja učencev (in učenk) k človeškosti, k postajanju človek. Izobraževanje je
humanistični projekt par excellence. Spričo tega je jasno, da premik v smer
posthumanističnega razmisleka precej globoko premakne pojmovanja, ki
so vezana na človeški subjekt. Zato govoriti o posthumanem in koncu iz-
obraževanja (Herbrechter, 2018b) pomeni upoštevati več postantropolo-
ških vprašanj, ki niso nujno tehnoutopična ali distopična, ampak vključu-
jejo razmislek ali morda novo razumevanje razmerja med izobraževanjem,
tehnologijo in človeškim (ibid.).16
Naslednja točka, ki ji velja posvetiti pozornost, pa je vprašanje, ki izha-
ja iz nastajajoče (pravzaprav v veliki meri že nastale) globalne informacij-
ske družbe in vzpostavljanja učnih okolij na daljavo, kar se dogaja v obliki
»preoblikovanja /angl. repackaging/ (humanističnega) pojmovanja izobra-
ževanja kot ‚prenosa znanja‘« (Herbrechter, 2018c: 728):
Hkrati pa se z mobilnostjo, transparentnostjo, fleksibilnostjo in mno-
gopismenostjo prodaja popolnoma instrumentalizirana oblika izobraževa-
nja kot individualne investicije in »vseživljenjskega učenja« globalni skup-
nosti »uporabnikov«. To pomeni, da je predhodni humanistični konsenz,
da je najpomembnejša naloga izobraževanja razvijanje neke ideje »osebno-
sti« skoraj popolnoma izginila (ibid.)
Se pravi, da je idejo o »posthumanistični« edukaciji treba umestiti naj-
manj v zgodovinski in širši družbeni kontekst ter na novo vzpostaviti »mo-
dele emancipacije«, ki bi veljali za vse več akterjev.
Za konec bi izpostavila še en poudarek, ki na tem mestu lahko služi kot
iztočnica za nadaljnji razmislek v okviru aktualne situacije epidemije CO-
VID-19 in t. i. pouka/šolanja na daljavo.
Eden od aktualnih pogledov na izobraževanje in tehnologijo je, da
slednja omogoča, da je izobraževanje »boljše«, kar pomeni učinkovitejše,
bolj na voljo ipd. – kar se, mimogrede, prav v aktualni situaciji izkazu-
16 Konkretnejših vidikov se tule lahko samo dotaknem: možnosti, ki izvirajo iz obsega
»mišljenja strojev«, nove definicije pismenosti oziroma preoblikovanja obstoječe de-
finicije, vloge jezika, načinov branja ipd.
67
