Page 64 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 64
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
in odnosu do njih se sicer ne morem več vrniti, ker se želim osredotočiti na
kontekst vednosti in izobraževanja, kar implicira, seveda, človeka.)
Skozi ta okvir bom poskušala vzpostaviti razmislek o šoli/izobraževa-
nju, ne le v aktualnem času šolanja (pouka, morda celo v veliki meri admi-
nistrativnega izpolnjevanja obveznosti) na daljavo,8 pač pa širše, in upora-
be tehnologije tako splošnem kot tudi v posebnem, v sedanjih okoliščinah.
Nadaljevanje: posthumanizem9
Moje izhodišče je precej splošna opredelitev posthumanizma kot kritične
teorije, ki tematizira niz prelomov s tradicionalnimi predpostavkami za-
hodne kulture, še posebej gre tu za drugačno (novo?) razumevanje člo-
veškega subjekta v razmerju do sveta. To s sabo prinaša tudi novo episte-
mologijo, ki ni (več) utemeljena na dualizmih in ki spodkopava/poskuša
spodkopati tradicionalno postavljene meje med človekom, živaljo in stro-
jem (te tri entitete so v ospredju, mogoče pa bi bilo to konstrukcijo seveda
še razširiti). Izraz se uporablja za sodobne teoretske pozicije raziskovanj v
različnih disciplinah oziroma vedah (tako filozofiji, literarni vedi, kot tudi
v študijah znanosti in tehnologije, komunikacijskih študijah) (Bolter, 2016:
1). Prej omenjene entitete so akterji v t. i. kibernetičnem trikotniku (torej:
človek/žival/stroj oz. tehnologija).10 Posthumanizem bi torej lahko bil dis-
kurz o tem, kaj pomeni, ne več biti človek/človeški, vsaj ne v (tradicional-
nem) humanističnem smislu – to je minimalna definicija, v okviru katere
nismo več zadovoljni s humanističnimi načini definiranja človeka oziroma
človeškega (Herbrechter, 2018b). Še več, Francesca Ferrando vidi posthu-
manizem kot »pluralistično simfonijo človeških glasov, ki so morali molča-
ti v zgodovinskih razvojih pojma ‚človeštvo‘« (Ferrando, 2019b: 21).
Tehnologija vstopa v posthumanistične razprave s posredništvom fe-
minizma oz. feministične teorije, še posebej Donne Haraway kot ene naj-
pomembnejših avtoric s tega področja, in figuracije kiborga_inje (Ferran-
8 V času finalizacije tega prispevka za objavo, tj. konec leta 2020 in na začetku leta
2021, so bile v Sloveniji šole sredi epidemije COVID-10 že drugič zaprte (prvič spo-
mladi 2020).
9 Izraz je skoval (ali pa prvi uporabil v akademskem smislu) Ihab Hassan, ki je hkrati
tudi oblikoval definicijo v članku »Prometheus as Performer: Towards a Posthuma-
nist Culture?« (1977).
10 Ta relacijskost nam omogoča misliti »proti« različnim segregacijam kategorij, skozi
katere smo se naučili osmišljati svet. To velja tako za akademske discipline kot tudi
konstrukte, ki oblikujejo naša vsakdanja življenja (Bayne, 2018).
64
in odnosu do njih se sicer ne morem več vrniti, ker se želim osredotočiti na
kontekst vednosti in izobraževanja, kar implicira, seveda, človeka.)
Skozi ta okvir bom poskušala vzpostaviti razmislek o šoli/izobraževa-
nju, ne le v aktualnem času šolanja (pouka, morda celo v veliki meri admi-
nistrativnega izpolnjevanja obveznosti) na daljavo,8 pač pa širše, in upora-
be tehnologije tako splošnem kot tudi v posebnem, v sedanjih okoliščinah.
Nadaljevanje: posthumanizem9
Moje izhodišče je precej splošna opredelitev posthumanizma kot kritične
teorije, ki tematizira niz prelomov s tradicionalnimi predpostavkami za-
hodne kulture, še posebej gre tu za drugačno (novo?) razumevanje člo-
veškega subjekta v razmerju do sveta. To s sabo prinaša tudi novo episte-
mologijo, ki ni (več) utemeljena na dualizmih in ki spodkopava/poskuša
spodkopati tradicionalno postavljene meje med človekom, živaljo in stro-
jem (te tri entitete so v ospredju, mogoče pa bi bilo to konstrukcijo seveda
še razširiti). Izraz se uporablja za sodobne teoretske pozicije raziskovanj v
različnih disciplinah oziroma vedah (tako filozofiji, literarni vedi, kot tudi
v študijah znanosti in tehnologije, komunikacijskih študijah) (Bolter, 2016:
1). Prej omenjene entitete so akterji v t. i. kibernetičnem trikotniku (torej:
človek/žival/stroj oz. tehnologija).10 Posthumanizem bi torej lahko bil dis-
kurz o tem, kaj pomeni, ne več biti človek/človeški, vsaj ne v (tradicional-
nem) humanističnem smislu – to je minimalna definicija, v okviru katere
nismo več zadovoljni s humanističnimi načini definiranja človeka oziroma
človeškega (Herbrechter, 2018b). Še več, Francesca Ferrando vidi posthu-
manizem kot »pluralistično simfonijo človeških glasov, ki so morali molča-
ti v zgodovinskih razvojih pojma ‚človeštvo‘« (Ferrando, 2019b: 21).
Tehnologija vstopa v posthumanistične razprave s posredništvom fe-
minizma oz. feministične teorije, še posebej Donne Haraway kot ene naj-
pomembnejših avtoric s tega področja, in figuracije kiborga_inje (Ferran-
8 V času finalizacije tega prispevka za objavo, tj. konec leta 2020 in na začetku leta
2021, so bile v Sloveniji šole sredi epidemije COVID-10 že drugič zaprte (prvič spo-
mladi 2020).
9 Izraz je skoval (ali pa prvi uporabil v akademskem smislu) Ihab Hassan, ki je hkrati
tudi oblikoval definicijo v članku »Prometheus as Performer: Towards a Posthuma-
nist Culture?« (1977).
10 Ta relacijskost nam omogoča misliti »proti« različnim segregacijam kategorij, skozi
katere smo se naučili osmišljati svet. To velja tako za akademske discipline kot tudi
konstrukte, ki oblikujejo naša vsakdanja življenja (Bayne, 2018).
64
