Page 62 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 62
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
Preden gremo dalje, je treba opozoriti, da posthumanizem ni ena-
ko transhumanizem. Oba si sicer delita zanimanje za tehnologijo, a nači-
ni refleksije so strukturno različni: razlika je v razumevanju zgodovinske
in ontološke dimenzije tehnologije. Pri posthumanizmu tehnologija ni v
glavnem fokusu – ni »drugi«, ki se ga je treba bati, prav tako pa tudi nima
božanskih značilnosti, kamor merijo nekateri transhumanisti. Transhu-
manizem se zavzema za radikalno transformacijo človeka s pomočjo ob-
stoječih, nastajajočih in spekulativnih tehnologij (kot na primer v regene-
rativni medicini ali krioniki). Transhumanizem je antropocentričen (videli
bomo, da posthumanizem ni) in temelji na človeški/človekovi izjemnosti
(spet: posthumanizem meni ravno nasprotno – človek tu nima ontološkega
primata)2 (Ferrando, 2019: npr. 3, 30, 38).
A vrnimo se k N. K. Hayles in drugi, pozitivnejši, strani posthumane-
ga: tu je obet izhoda iz starih okvirov in odpiranja novih možnost, kako biti
človek in kakšen človek. To ne pomeni konca človeštva, pač pa konec dolo-
čenega pojmovanja človeka, pojmovanja, ki je v najboljšem primeru velja-
lo za »delček človeštva, ki je imel bogastvo, oblast in dovolj prostega časa,
da je sebe konceptualiziral kot avtonomna bitja, ki izpolnjujejo svojo voljo
z individualnim delovanjem in izbiro« (Hayles, 1999: 286). Definicija tako
še zdaleč ni veljala za vse oziroma ni vključevala vseh.
Pa še nekaj o izrazu samem (prav je, da se tega vsaj dotaknemo), zlasti
tistem, ki je uporabljen v naslovu. V slovenščini izraz »posthuman« (angl.
posthuman) zveni nekoliko nerodno, morda bi lahko uporabila tudi izraz
»postčloveški«, a sem želela ohraniti navezavo na humano, humanizem,
humanistiko, ipd., ki imajo v slovenščini drug koren kot človek, v angleš-
čini pa ne (prim. angl. humane, humanism, humanities ipd.) (gl. npr. tudi
Dominko, 2013). (Poleg tega se »zaplete« še z množino, kjer ima slovenšči-
na spet drug koren.) Vsekakor je posthuman ključni izraz, s katerim se te-
orija lahko loti nujne integralne redefinicije pojma človeka, ki sledi onto-
-epistemološkemu, znanstvenemu in biotehnološkemu razvoju (Ferrando,
2013: 26). Kot pravi Stefan Herbrechter (2017) – tole je sicer bolj konceptu-
alna pripomba, a deloma je vendarle tudi terminološka – je pri tej poteka-
joči »dekonstrukciji« humanizma treba ločevati med likom »‘posthumane-
ga‘ (in njegovih sedanjih, preteklih in predvidenih avatarjev, kot so kiborgi,
pošasti, zombiji, duhovi, angeli ipd.) in ‚posthumanizmom‘ kot družbenim
diskurzom«, ki se spopada s »perečim vprašanjem, kaj pomeni biti človek /
2 To, da človeku ni več podeljen ontološki primat, se kaže tudi v terminologiji: »člo-
vek« je pogosto zamenjan s »človeško živaljo« (Ferrando, 2019b, str. 22).
62
Preden gremo dalje, je treba opozoriti, da posthumanizem ni ena-
ko transhumanizem. Oba si sicer delita zanimanje za tehnologijo, a nači-
ni refleksije so strukturno različni: razlika je v razumevanju zgodovinske
in ontološke dimenzije tehnologije. Pri posthumanizmu tehnologija ni v
glavnem fokusu – ni »drugi«, ki se ga je treba bati, prav tako pa tudi nima
božanskih značilnosti, kamor merijo nekateri transhumanisti. Transhu-
manizem se zavzema za radikalno transformacijo človeka s pomočjo ob-
stoječih, nastajajočih in spekulativnih tehnologij (kot na primer v regene-
rativni medicini ali krioniki). Transhumanizem je antropocentričen (videli
bomo, da posthumanizem ni) in temelji na človeški/človekovi izjemnosti
(spet: posthumanizem meni ravno nasprotno – človek tu nima ontološkega
primata)2 (Ferrando, 2019: npr. 3, 30, 38).
A vrnimo se k N. K. Hayles in drugi, pozitivnejši, strani posthumane-
ga: tu je obet izhoda iz starih okvirov in odpiranja novih možnost, kako biti
človek in kakšen človek. To ne pomeni konca človeštva, pač pa konec dolo-
čenega pojmovanja človeka, pojmovanja, ki je v najboljšem primeru velja-
lo za »delček človeštva, ki je imel bogastvo, oblast in dovolj prostega časa,
da je sebe konceptualiziral kot avtonomna bitja, ki izpolnjujejo svojo voljo
z individualnim delovanjem in izbiro« (Hayles, 1999: 286). Definicija tako
še zdaleč ni veljala za vse oziroma ni vključevala vseh.
Pa še nekaj o izrazu samem (prav je, da se tega vsaj dotaknemo), zlasti
tistem, ki je uporabljen v naslovu. V slovenščini izraz »posthuman« (angl.
posthuman) zveni nekoliko nerodno, morda bi lahko uporabila tudi izraz
»postčloveški«, a sem želela ohraniti navezavo na humano, humanizem,
humanistiko, ipd., ki imajo v slovenščini drug koren kot človek, v angleš-
čini pa ne (prim. angl. humane, humanism, humanities ipd.) (gl. npr. tudi
Dominko, 2013). (Poleg tega se »zaplete« še z množino, kjer ima slovenšči-
na spet drug koren.) Vsekakor je posthuman ključni izraz, s katerim se te-
orija lahko loti nujne integralne redefinicije pojma človeka, ki sledi onto-
-epistemološkemu, znanstvenemu in biotehnološkemu razvoju (Ferrando,
2013: 26). Kot pravi Stefan Herbrechter (2017) – tole je sicer bolj konceptu-
alna pripomba, a deloma je vendarle tudi terminološka – je pri tej poteka-
joči »dekonstrukciji« humanizma treba ločevati med likom »‘posthumane-
ga‘ (in njegovih sedanjih, preteklih in predvidenih avatarjev, kot so kiborgi,
pošasti, zombiji, duhovi, angeli ipd.) in ‚posthumanizmom‘ kot družbenim
diskurzom«, ki se spopada s »perečim vprašanjem, kaj pomeni biti človek /
2 To, da človeku ni več podeljen ontološki primat, se kaže tudi v terminologiji: »člo-
vek« je pogosto zamenjan s »človeško živaljo« (Ferrando, 2019b, str. 22).
62
