Page 61 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 61
https://w w w.doi.org/10.32320/978-961-270-339-4.61-71
»Kako smo postali posthumani?«:
o človeku, tehnologiji in izobraževanju
Valerija Vendramin
Začetek: predpona
Prvi del naslova tega prispevka povzemam po N. Katharine Hayles ozi-
roma njeni knjigi How We Became Posthuman: Virtual Bodies in Cyberne-
tics, Literature, and Informatics (Kako smo postali posthumani: virtualna
telesa v kibernetiki, literaturi in informatiki). To delo je vsekakor refe-
renčno za področje kibernetike (kot diskurza in tehnologije) in posthu-
manega kot pojava, ki prinaša tako grozo kot užitek. Grozo, pravi N. K.
Hayles, je relativno lahko razumeti, saj »post-« namiguje, da so človeku
dnevi šteti (k tej predponi se takoj vrnem). Številni avtorji menijo (tako
Hayles), da tu ne gre le za intelektualno zamenjavo definicije ene vrste člo-
veka z drugim (ali drugačnim), pač pa tudi v čisto dobesednem smislu za
zamenjavo človeka kot dominantne oblike življenja na planetu z inteligen-
tnimi stroji – kar bi pomenilo, da »lahko ljudje stopijo krotko v to dobro-
tno noč1 in se pridružijo dinozavrom kot vrsti, ki je nekoč vladala zemlji,
a je sedaj zastarela, ali pa še malo ostanejo, tako da se sami spremenijo v
stroje« (Hayles, 1999: 283).
1 Ob tem poetičnem izrazu je nujna zastranitev. Gre za uporabo verza »Do not go gen-
tle into that good night« Dylana Thomasa iz pesmi, ki nosi isti naslov (noč kot meta-
fora za smrt). N. K. Hayles sicer Thomasa ne omenja. Dopuščam sicer možnost, da je
izraz tako uveljavljen in poznan, da to ni potrebno, čeprav se ne zdi verjetno. Prevod
je delo Jožeta Udoviča, pesem je izšla v zbirki Praprotni grič ( Ljubljana: Cankarjeva
založba, 1965).
61
»Kako smo postali posthumani?«:
o človeku, tehnologiji in izobraževanju
Valerija Vendramin
Začetek: predpona
Prvi del naslova tega prispevka povzemam po N. Katharine Hayles ozi-
roma njeni knjigi How We Became Posthuman: Virtual Bodies in Cyberne-
tics, Literature, and Informatics (Kako smo postali posthumani: virtualna
telesa v kibernetiki, literaturi in informatiki). To delo je vsekakor refe-
renčno za področje kibernetike (kot diskurza in tehnologije) in posthu-
manega kot pojava, ki prinaša tako grozo kot užitek. Grozo, pravi N. K.
Hayles, je relativno lahko razumeti, saj »post-« namiguje, da so človeku
dnevi šteti (k tej predponi se takoj vrnem). Številni avtorji menijo (tako
Hayles), da tu ne gre le za intelektualno zamenjavo definicije ene vrste člo-
veka z drugim (ali drugačnim), pač pa tudi v čisto dobesednem smislu za
zamenjavo človeka kot dominantne oblike življenja na planetu z inteligen-
tnimi stroji – kar bi pomenilo, da »lahko ljudje stopijo krotko v to dobro-
tno noč1 in se pridružijo dinozavrom kot vrsti, ki je nekoč vladala zemlji,
a je sedaj zastarela, ali pa še malo ostanejo, tako da se sami spremenijo v
stroje« (Hayles, 1999: 283).
1 Ob tem poetičnem izrazu je nujna zastranitev. Gre za uporabo verza »Do not go gen-
tle into that good night« Dylana Thomasa iz pesmi, ki nosi isti naslov (noč kot meta-
fora za smrt). N. K. Hayles sicer Thomasa ne omenja. Dopuščam sicer možnost, da je
izraz tako uveljavljen in poznan, da to ni potrebno, čeprav se ne zdi verjetno. Prevod
je delo Jožeta Udoviča, pesem je izšla v zbirki Praprotni grič ( Ljubljana: Cankarjeva
založba, 1965).
61
