Page 95 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 95
po luthrovem nastopu: med reformo in politiko
Luthra) ali neformalni (raba vsesplošne ironije, zasmeha, ki so si jo v Pismih
mračnjakov privoščili nemški humanisti, da bi vplivali na zgodnje »javno
mnenje« v učeni republiki zoper omenjene »magistre naše«).
Po letu 1524 so stiki med češkimi brati in Luthrom oslabeli. Morda je
to pripisati velikim pretresom, ki jih je na Nemškem sprožila kmečka voj
na (1525), zastran katere so češki bratje zmajevali z glavami nad Luthrovo
strastno obsodbo puntarjev, misliti pa je, da so bili posredi tudi »notranji
vzroki« v češkobratski cerkvi. Kajti le-ta se je morala odzvati na dotlej ne
znani ji vpliv cvinglijanstva ter na prekrščevalce.
Ideje züriškega reformatorja so med češke brate prišle preko treh nek
danjih katoliških menihov, ki so zaradi lastnega luteranskega verskega
nazora zbežali iz Wrocłava in bili nato sprejeti med češke brate. Michael
Weisse, Jan Zeising (Čížek) in Jan Mnich so namreč med češkimi brati širili
Zwinglijev simbolični pogled na Gospodovo večerjo. Cerkev se je tako zna
šla v navzkrižnem ognju različnih reformatorskih tokov, saškega in švicar
skega, posamezni njeni člani so se pridružili prekrščevalcem na Moravskem:
Jan Zeising je bil zato leta 1528 sežgan na grmadi v Brnu; Michael Weisse je
ostal med češkimi brati in je v tridesetih letih znatno prispeval k proluteran
ski orientaciji češkobratske cerkve, Luther pa ga je zaradi njegovih cerkvenih
pesmi imenoval kar »ein trefflicher deutsche Poet« (Vinkler 2006b, 17), po
leg tega pa so svojo dejavnost oživili tudi Manjši bratje.
Weisse je leta 1531 v Mladi Boleslavi izdal nemško pisani češkobratski
kancional Ein new Gesangbuchlen, ki je ali neposredno in/ali preko nemških
kancionalov, ki so jih slovenski protestanti, zlasti Trubar, jemali za besedil
no in glasbeno predlogo slovenskih tiskov, vplival tudi na tekstno-glasbeno
podobo pesmaric »cerkve slovenskega jezika«.
Topogledno je recepcijo Weissejeve pesemske knjige beležiti najprej v
Enih duhovnih peisnih (1563)1 in nato v vseh kancionalih, ki so »dedovali«
besedila iz omenjene pesmarice, zlasti v Dalmatinovem Tem celem catehis-
mu, enih psalmih (1584) – le-ta je hkrati tudi najreprezentativnejša (zastran
tekstne podobe, pravopisa in notacije) cerkvenoglasbena izdaja slovenskih
evangeličanov 16. stoletja – in kancionalu Felicijana Trubarja z istim naslo
vom iz 1595.
1
V Enih duhovnih peisnih je najti pesem Hvalimo Boga vsaki čas (Trubar
[1563] 2016, 80–83). Gre za najzgodnejši slovenski tiskani prevod pesmi
1 O avtorstvu pesmarice glej Vinkler 2006c, 542–49.
95
Luthra) ali neformalni (raba vsesplošne ironije, zasmeha, ki so si jo v Pismih
mračnjakov privoščili nemški humanisti, da bi vplivali na zgodnje »javno
mnenje« v učeni republiki zoper omenjene »magistre naše«).
Po letu 1524 so stiki med češkimi brati in Luthrom oslabeli. Morda je
to pripisati velikim pretresom, ki jih je na Nemškem sprožila kmečka voj
na (1525), zastran katere so češki bratje zmajevali z glavami nad Luthrovo
strastno obsodbo puntarjev, misliti pa je, da so bili posredi tudi »notranji
vzroki« v češkobratski cerkvi. Kajti le-ta se je morala odzvati na dotlej ne
znani ji vpliv cvinglijanstva ter na prekrščevalce.
Ideje züriškega reformatorja so med češke brate prišle preko treh nek
danjih katoliških menihov, ki so zaradi lastnega luteranskega verskega
nazora zbežali iz Wrocłava in bili nato sprejeti med češke brate. Michael
Weisse, Jan Zeising (Čížek) in Jan Mnich so namreč med češkimi brati širili
Zwinglijev simbolični pogled na Gospodovo večerjo. Cerkev se je tako zna
šla v navzkrižnem ognju različnih reformatorskih tokov, saškega in švicar
skega, posamezni njeni člani so se pridružili prekrščevalcem na Moravskem:
Jan Zeising je bil zato leta 1528 sežgan na grmadi v Brnu; Michael Weisse je
ostal med češkimi brati in je v tridesetih letih znatno prispeval k proluteran
ski orientaciji češkobratske cerkve, Luther pa ga je zaradi njegovih cerkvenih
pesmi imenoval kar »ein trefflicher deutsche Poet« (Vinkler 2006b, 17), po
leg tega pa so svojo dejavnost oživili tudi Manjši bratje.
Weisse je leta 1531 v Mladi Boleslavi izdal nemško pisani češkobratski
kancional Ein new Gesangbuchlen, ki je ali neposredno in/ali preko nemških
kancionalov, ki so jih slovenski protestanti, zlasti Trubar, jemali za besedil
no in glasbeno predlogo slovenskih tiskov, vplival tudi na tekstno-glasbeno
podobo pesmaric »cerkve slovenskega jezika«.
Topogledno je recepcijo Weissejeve pesemske knjige beležiti najprej v
Enih duhovnih peisnih (1563)1 in nato v vseh kancionalih, ki so »dedovali«
besedila iz omenjene pesmarice, zlasti v Dalmatinovem Tem celem catehis-
mu, enih psalmih (1584) – le-ta je hkrati tudi najreprezentativnejša (zastran
tekstne podobe, pravopisa in notacije) cerkvenoglasbena izdaja slovenskih
evangeličanov 16. stoletja – in kancionalu Felicijana Trubarja z istim naslo
vom iz 1595.
1
V Enih duhovnih peisnih je najti pesem Hvalimo Boga vsaki čas (Trubar
[1563] 2016, 80–83). Gre za najzgodnejši slovenski tiskani prevod pesmi
1 O avtorstvu pesmarice glej Vinkler 2006c, 542–49.
95
