Page 93 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 93
Po Luthrovem nastopu:
med reformo in politiko
Po Luthrovem nastopu 1517. so se češki bratje znašli pred dvojim pomemb
nim vprašanjem. Prvo je izhajalo že iz mentalne razlike med pobudami, ki
so k cerkveni reformi napotile wittenberškega profesorja, in tistimi, pogla
vitnimi za češke reformatorje. Luther je namreč črpal iz lastne subjektivne
zavesti in želje novoveškega individuma po gotovosti odrešitve, ki da se za
voljo uklenjene volje izmika prav vsakomur, ne glede na množino in kvali
teto dobrih del posamičnika.
Češki bratje pa so stavili na ideji očiščenja obstoječe cerkve; slednje da
temelji na »pravilnem« branju Svetega pisma in na ponovni uveljavitvi le
-tega kot edinega odločilnega vodnika za vse bitje in nehanje vseh ter vsa
kogar na tem svetu. Kot udje ene Kristusove splošne cerkve so se, vsakdo
med njimi, poleg sedanjosti šteli za vključene tudi v celotni njeni preteklo
sti od apostolov preko prednikejskih očetov, sholastike, Wycleffea in Husa
do sodobnosti (Molnár 1948, 15).
Vprašanje je bilo torej umeščeno na zgodovinsko os srednji – novi
vek in med mentalitetna pola tradicija – novatorstvo: Ali je nosilec refor
me individuum ali institucija? Poteka reforma »od zgoraj«, s ponovno pri
lagoditvijo cerkvene strukture Svetemu pismu, in seže šele nato do vsake
ga posameznega vernika ali pa je reforma nujna posledica reformiranega
posameznika?
Drugo vprašanje pa je bilo povezano z dejstvom, da po letu 1517 češk i
bratje niso bili več edino reformacijsko žarišče v Srednji Evropi. Zato so se
93
med reformo in politiko
Po Luthrovem nastopu 1517. so se češki bratje znašli pred dvojim pomemb
nim vprašanjem. Prvo je izhajalo že iz mentalne razlike med pobudami, ki
so k cerkveni reformi napotile wittenberškega profesorja, in tistimi, pogla
vitnimi za češke reformatorje. Luther je namreč črpal iz lastne subjektivne
zavesti in želje novoveškega individuma po gotovosti odrešitve, ki da se za
voljo uklenjene volje izmika prav vsakomur, ne glede na množino in kvali
teto dobrih del posamičnika.
Češki bratje pa so stavili na ideji očiščenja obstoječe cerkve; slednje da
temelji na »pravilnem« branju Svetega pisma in na ponovni uveljavitvi le
-tega kot edinega odločilnega vodnika za vse bitje in nehanje vseh ter vsa
kogar na tem svetu. Kot udje ene Kristusove splošne cerkve so se, vsakdo
med njimi, poleg sedanjosti šteli za vključene tudi v celotni njeni preteklo
sti od apostolov preko prednikejskih očetov, sholastike, Wycleffea in Husa
do sodobnosti (Molnár 1948, 15).
Vprašanje je bilo torej umeščeno na zgodovinsko os srednji – novi
vek in med mentalitetna pola tradicija – novatorstvo: Ali je nosilec refor
me individuum ali institucija? Poteka reforma »od zgoraj«, s ponovno pri
lagoditvijo cerkvene strukture Svetemu pismu, in seže šele nato do vsake
ga posameznega vernika ali pa je reforma nujna posledica reformiranega
posameznika?
Drugo vprašanje pa je bilo povezano z dejstvom, da po letu 1517 češk i
bratje niso bili več edino reformacijsko žarišče v Srednji Evropi. Zato so se
93