Page 99 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 99
po luthrovem nastopu: med reformo in politiko
škofa-sodnika je za Lukášem Praškim prevzel Martin Škoda, ki pa ni bil
dovolj izrazita osebnost, da bi cerkev obdržal pri češki reformacijski smeri
sui generis. Tako je že v dobrih treh letih po smrti L. Praškega proluteran
ska orientacija zabeležila praktično popolno prevlado: Luther je med češki
mi brati obveljal za učitelja, ki da so ga verniki dolžni upoštevati in posluša
ti, kajti na novo da je odkril pomen Svetega pisma, tega pa so češki bratje od
začetka lastnega obstoja kot cerkve stavili za »jedro krščanskega nauka in
življenja«. Proluteransko orientacijo je podpiral zlasti Jan Roh iz Domažlic,
kasnejši škof čeških bratov, ki je bil najprej izvoljen v svet četverice, nato pa
je po M. Škodi prevzel mesto škofa-sodnika čeških bratov. Že leta 1531 je bil
tako razglašen uradni odmik čeških bratov od spisov in teologije Lukáša
Praškega, luteranski vpliv pa so pomagali krepiti tudi posamezni Luthrovi
in Melanchthonovi učenci med češkimi brati (npr. Beneš Bavorinský).
Poleg Michaela Weisseja, Jana Roha, Mateja (Macha) Sionskega in
Martina Michalca je bila najpomembnejša osebnost tega obdobja čeških
bratov Jan Augusta (1500–1572). Ta je izhajal iz družine praških utrakvistič
nih klobučarjev in je ostal miselno celo življenje povezan s cerkvijo svojih
staršev. O le-tej je menil, da bi utegnila prav pod Luthrovim vplivom pos
tati zares reformirana cerkev. Med češke brate je stopil leta 1524, 1529. je
postal diakon in bil nato leta 1531 posvečen za duhovnika. Že leto kasne
je je postal član ožjega sveta in nato leta 1537 škof, po smrti Jana Roha pa je
leta 1547 zasedel mesto prvega med češkobratskimi škofi, tj. škofa-sodnika.
Za Jana Augusto je bilo značilno, da je ves čas gledal »preko plotov« če
ških bratov in si je tako prizadeval cerkev, ki jo je v drugi polovici lastne
ga življenja vodil, združiti z reformnim krilom Utrakvistične cerkve in
tako ustvariti eno(tno) češko reformirano cerkev (Říčan 1956, 32). Kajti
od Luthrovega nastopa je v Utrakvistični cerkvi čedalje jasneje razpozna
ti dva tokova – staroutrakviste, ki so vztrajali pri jihlavskih kompakta
tih, si prizadevali za konformnost z le-temi in za kar najmanjše konflik
te z Rimsko cerkvijo ter tako pripoznavali tudi podrejenost Utrakvistične
cerkve Rimski, ter novoutrakviste oz. reformno krilo Utrakvistične cerkve.
Slednje Luthrove reformacijske pobude pritegujejo vse močneje, četudi še
naprej vztrajajo pri očiščujočem pomenu izpovedi vere, čistoti krščanskega
življenja posamičnika in potrebi vero dokazovati z dobrimi deli; ti elemen
ti so bili v Utrakvistični cerkvi in za Jana Augusto poglavitni. Češka zna
nost topogledno upravičeno meni, da pred »Komenskym Jednota ni ime
la človeka, ki bi enovitost češkega protestantizma dojemal tako intenzivno
kot Augusta« (Říčan 1956, 33).
99
škofa-sodnika je za Lukášem Praškim prevzel Martin Škoda, ki pa ni bil
dovolj izrazita osebnost, da bi cerkev obdržal pri češki reformacijski smeri
sui generis. Tako je že v dobrih treh letih po smrti L. Praškega proluteran
ska orientacija zabeležila praktično popolno prevlado: Luther je med češki
mi brati obveljal za učitelja, ki da so ga verniki dolžni upoštevati in posluša
ti, kajti na novo da je odkril pomen Svetega pisma, tega pa so češki bratje od
začetka lastnega obstoja kot cerkve stavili za »jedro krščanskega nauka in
življenja«. Proluteransko orientacijo je podpiral zlasti Jan Roh iz Domažlic,
kasnejši škof čeških bratov, ki je bil najprej izvoljen v svet četverice, nato pa
je po M. Škodi prevzel mesto škofa-sodnika čeških bratov. Že leta 1531 je bil
tako razglašen uradni odmik čeških bratov od spisov in teologije Lukáša
Praškega, luteranski vpliv pa so pomagali krepiti tudi posamezni Luthrovi
in Melanchthonovi učenci med češkimi brati (npr. Beneš Bavorinský).
Poleg Michaela Weisseja, Jana Roha, Mateja (Macha) Sionskega in
Martina Michalca je bila najpomembnejša osebnost tega obdobja čeških
bratov Jan Augusta (1500–1572). Ta je izhajal iz družine praških utrakvistič
nih klobučarjev in je ostal miselno celo življenje povezan s cerkvijo svojih
staršev. O le-tej je menil, da bi utegnila prav pod Luthrovim vplivom pos
tati zares reformirana cerkev. Med češke brate je stopil leta 1524, 1529. je
postal diakon in bil nato leta 1531 posvečen za duhovnika. Že leto kasne
je je postal član ožjega sveta in nato leta 1537 škof, po smrti Jana Roha pa je
leta 1547 zasedel mesto prvega med češkobratskimi škofi, tj. škofa-sodnika.
Za Jana Augusto je bilo značilno, da je ves čas gledal »preko plotov« če
ških bratov in si je tako prizadeval cerkev, ki jo je v drugi polovici lastne
ga življenja vodil, združiti z reformnim krilom Utrakvistične cerkve in
tako ustvariti eno(tno) češko reformirano cerkev (Říčan 1956, 32). Kajti
od Luthrovega nastopa je v Utrakvistični cerkvi čedalje jasneje razpozna
ti dva tokova – staroutrakviste, ki so vztrajali pri jihlavskih kompakta
tih, si prizadevali za konformnost z le-temi in za kar najmanjše konflik
te z Rimsko cerkvijo ter tako pripoznavali tudi podrejenost Utrakvistične
cerkve Rimski, ter novoutrakviste oz. reformno krilo Utrakvistične cerkve.
Slednje Luthrove reformacijske pobude pritegujejo vse močneje, četudi še
naprej vztrajajo pri očiščujočem pomenu izpovedi vere, čistoti krščanskega
življenja posamičnika in potrebi vero dokazovati z dobrimi deli; ti elemen
ti so bili v Utrakvistični cerkvi in za Jana Augusto poglavitni. Češka zna
nost topogledno upravičeno meni, da pred »Komenskym Jednota ni ime
la človeka, ki bi enovitost češkega protestantizma dojemal tako intenzivno
kot Augusta« (Říčan 1956, 33).
99
