Page 94 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 94
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
morali vprašati, ali naj vztrajajo pri svojih miselnih temeljih oz. kako naj se
ravnajo do luteranskega gibanja, iz katerega utegne nastati cerkev, ki bo ime
la v družbi znatno drugačno mesto in vpliv, kot je to veljalo za češk e brate.
V Luthru so češki bratje prepoznali predvsem nadaljevalca Husovega
dela (Říčan 1956, 29). S tem se je okrepila reformna smer celo v Utrakvistični
cerkvi, toda Lukáš Pražský je do nemške reformacije zavzel obotavljivo ča
kajočo držo. Slednja se je kmalu izkazala za neskladno z dinamičnim doga
janjem v češki bližini, kajti Luther je s svojimi nazori in ravnanjem sprožil
dialog s češkimi brati o sebi in temeljih cerkvene reforme. Luthrovo sta
lišče, da za kristjana ni najpomembnejše vprašanje, ali se pred hostijo klan
ja ali ne, je bilo za brata Lukáša malikovalstvo najhujše sorte. Enako moč
no je češke brate vznemirjal Luthrov resolutni poudarek na »zgolj milosti«,
kar da lahko škodi cerkveni disciplini.
Kajpak tudi Luther ni bil brez pomislekov na račun čeških bratov. Ker
brat Lukáš ni imel nobenega razumevanja za nujno potrebo duhovnikov,
da bi obvladali biblične jezike, češki bratje svojih dušnih pastirjev niso po
šiljali na univerze in tako ti niso znali ne hebrejsko ne grško, še latinsko
ponavadi ne. Luther jim je zato očital pomanjkanje višje izobrazbe, češki
bratje pa so šele po Lukáševi smrti začeli sistematično gojiti humanistično
in teološko izobrazbo lastne duhovščine, kajti spoznali so, da slednja ni v
mentalni opreki s pobožnim življenjem posameznega vernika, niti s Svetim
pismom harmoniziranim delovanjem češkobratskih gmajn.
Poleg omenjenega je Luther postavil vprašaj tudi ob češkobratsko teo
logijo. Kot univerzitetni profesor je namreč menil, da češki reformatorji
svojega nauka niso formulirali dovolj jasno. Zlasti zagatno se mu je zde
lo vprašanje krsta odraslih, tj. drugega krsta ob vstopu med češke brate,
pa tudi za celibat češkobratskih duhovnov ni kazal nobenega razumevan
ja. Do izmenjave nazorov je prišlo v letih 1522–1524, in sicer tako preko od
poslanstva čeških bratov v Wittenberg kot preko korespondence in tiska.
Dialog je bil na obeh straneh osredotočen na argumente, toda podan je bil s
prijaznostjo in obojestranskim spoštovanjem (Říčan 1956, 30, prim. Rohde
2007, 31–78). Slednje ni bilo ne za češke brate in tudi ne za Luthra, kadar
je dialoškega partnerja cenil in se ni čutil napadenega – spomniti velja na
dial og z Erazmom Rotterdamskim o svobodni volji –, nič prav posebne
ga, bilo pa je nekaj drugačnega od tedaj običajne prakse. Le-ta je ponava
di namesto moči argumenta raje posegala po argumentu moči, pa naj je bil
ta institucion alni (obtožbe herezije, kot je bilo npr. v Reuchlinovem sporu
s kölnskimi katoliškimi »magistri našimi« v letih pred nastopom Martina
94
morali vprašati, ali naj vztrajajo pri svojih miselnih temeljih oz. kako naj se
ravnajo do luteranskega gibanja, iz katerega utegne nastati cerkev, ki bo ime
la v družbi znatno drugačno mesto in vpliv, kot je to veljalo za češk e brate.
V Luthru so češki bratje prepoznali predvsem nadaljevalca Husovega
dela (Říčan 1956, 29). S tem se je okrepila reformna smer celo v Utrakvistični
cerkvi, toda Lukáš Pražský je do nemške reformacije zavzel obotavljivo ča
kajočo držo. Slednja se je kmalu izkazala za neskladno z dinamičnim doga
janjem v češki bližini, kajti Luther je s svojimi nazori in ravnanjem sprožil
dialog s češkimi brati o sebi in temeljih cerkvene reforme. Luthrovo sta
lišče, da za kristjana ni najpomembnejše vprašanje, ali se pred hostijo klan
ja ali ne, je bilo za brata Lukáša malikovalstvo najhujše sorte. Enako moč
no je češke brate vznemirjal Luthrov resolutni poudarek na »zgolj milosti«,
kar da lahko škodi cerkveni disciplini.
Kajpak tudi Luther ni bil brez pomislekov na račun čeških bratov. Ker
brat Lukáš ni imel nobenega razumevanja za nujno potrebo duhovnikov,
da bi obvladali biblične jezike, češki bratje svojih dušnih pastirjev niso po
šiljali na univerze in tako ti niso znali ne hebrejsko ne grško, še latinsko
ponavadi ne. Luther jim je zato očital pomanjkanje višje izobrazbe, češki
bratje pa so šele po Lukáševi smrti začeli sistematično gojiti humanistično
in teološko izobrazbo lastne duhovščine, kajti spoznali so, da slednja ni v
mentalni opreki s pobožnim življenjem posameznega vernika, niti s Svetim
pismom harmoniziranim delovanjem češkobratskih gmajn.
Poleg omenjenega je Luther postavil vprašaj tudi ob češkobratsko teo
logijo. Kot univerzitetni profesor je namreč menil, da češki reformatorji
svojega nauka niso formulirali dovolj jasno. Zlasti zagatno se mu je zde
lo vprašanje krsta odraslih, tj. drugega krsta ob vstopu med češke brate,
pa tudi za celibat češkobratskih duhovnov ni kazal nobenega razumevan
ja. Do izmenjave nazorov je prišlo v letih 1522–1524, in sicer tako preko od
poslanstva čeških bratov v Wittenberg kot preko korespondence in tiska.
Dialog je bil na obeh straneh osredotočen na argumente, toda podan je bil s
prijaznostjo in obojestranskim spoštovanjem (Říčan 1956, 30, prim. Rohde
2007, 31–78). Slednje ni bilo ne za češke brate in tudi ne za Luthra, kadar
je dialoškega partnerja cenil in se ni čutil napadenega – spomniti velja na
dial og z Erazmom Rotterdamskim o svobodni volji –, nič prav posebne
ga, bilo pa je nekaj drugačnega od tedaj običajne prakse. Le-ta je ponava
di namesto moči argumenta raje posegala po argumentu moči, pa naj je bil
ta institucion alni (obtožbe herezije, kot je bilo npr. v Reuchlinovem sporu
s kölnskimi katoliškimi »magistri našimi« v letih pred nastopom Martina
94
