Page 87 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 87
češki bratje kot obstranci
Secundo et hoc certum est, inter articulos Iohannis Huß vel
Bohemorum multos esse plane Christianissimos et Evangelicos
[poudaril J. V.] …« (Luther [1519] 1884, WA 2, 279.)
Eck je tako Luthra (hote) potisnil tja, kjer ga je verjetno želel imeti –
med heretike. Kajti oba intelektualna dvobojevalca sta vedela, da je v tedan
jem kanonskem pravu veljalo, da je tisti, kdor nasprotuje papeškim bulam
ali razsodbam koncila ali inkvizicije, ki so nekoga/nekaj proglasili za kri
voverca/krivoverno, in sicer tako, da ali sam izreka enako/isto, kar je bilo
z bulo ali razsodbo obsojeno kot herezija, ali za herezijo obsojenemu pri
trjuje/soglaša, sam krivoverec. Johann Maier von Eck je to kajpak prepoz
nal in nič ni pomagalo, da je Luther obsojal domnevni donatizem M. Jana
Husa in, predvsem, češko odločno branjenje lastnega verskega prav. Eck je
o Luthru izrekel, da je zagovornik češke herezije (Luther [1519] 1884, WA 2,
294).
Toda: zatrditi, da je Hus izpovedoval prepričanja, ki so bila pravover
no krščanska, ni pomenilo samo zavrniti obsodbe učenega češkega teologa
pred koncilom v Konstanci, temveč je taka »izjava vere« razodevala nekaj
globljega – dvom v avtoriteto koncila nasploh. Kaže pa Luthrova pritrdi
tev Husovim pozicijam, da sta kot reformno naravnana duhovnika Rimske
cerkve vsaj deloma izhajala iz istih teoloških in eklezioloških premis, pa
tudi podobno preganjana zavoljo njih sta bila. Luthra je leipziška disputaci
ja prepričala, da so najvišje institucije Rimske cerkve, vključno s papežem
in koncilom, orodje nesvobode in preganjanja kristjana. Zato je začel od
leta 1519 izrazito poudarjati pomen le Božje besede (sola scriptura) kot edi
nega »vmesnika« in izključne avtoritete zastran kristjanove vere ter življen
ja, kar pa že kaže na njegovo kasnejšo zavrnitev institucionalne avtoritete
Rimske cerkve v rečeh vere (Haberkern 2016, 156).
V letih po leipziški disputaciji so vprašanja, ki so bila na le-tej žarišče
polemike protagonistov učene kulture – razmerje med Husom in Luthrom,
papeški primat, narava oblasti v Cerkvi … –, prestopile mejo med uče
nim, ki je bilo tedaj jezikovno še konotirano z latinskim jezikom, in ljud
skim, ki se je ujemalo predvsem z vernakularno nemščino ali češčino, v
notranjeavstrijskih deželah tudi s slovenščino. Omenjena tematika je na
mreč postala glavna snov obširne polemične literature, »pamfletnega gi
banja«, ki je bilo poslej večinoma pisano nemško in je v orbito kot slavlje
nega avtorja ter prvoborca izstrelilo prav Martina Luthra. Kajti v dobrem
letu in pol po Leipzigu je izšlo več kot 250 izdaj Luthrovih spisov, kar je nji
hovemu avtorju prineslo nikoli prej videno slavo in pomemben vpliv na
87
Secundo et hoc certum est, inter articulos Iohannis Huß vel
Bohemorum multos esse plane Christianissimos et Evangelicos
[poudaril J. V.] …« (Luther [1519] 1884, WA 2, 279.)
Eck je tako Luthra (hote) potisnil tja, kjer ga je verjetno želel imeti –
med heretike. Kajti oba intelektualna dvobojevalca sta vedela, da je v tedan
jem kanonskem pravu veljalo, da je tisti, kdor nasprotuje papeškim bulam
ali razsodbam koncila ali inkvizicije, ki so nekoga/nekaj proglasili za kri
voverca/krivoverno, in sicer tako, da ali sam izreka enako/isto, kar je bilo
z bulo ali razsodbo obsojeno kot herezija, ali za herezijo obsojenemu pri
trjuje/soglaša, sam krivoverec. Johann Maier von Eck je to kajpak prepoz
nal in nič ni pomagalo, da je Luther obsojal domnevni donatizem M. Jana
Husa in, predvsem, češko odločno branjenje lastnega verskega prav. Eck je
o Luthru izrekel, da je zagovornik češke herezije (Luther [1519] 1884, WA 2,
294).
Toda: zatrditi, da je Hus izpovedoval prepričanja, ki so bila pravover
no krščanska, ni pomenilo samo zavrniti obsodbe učenega češkega teologa
pred koncilom v Konstanci, temveč je taka »izjava vere« razodevala nekaj
globljega – dvom v avtoriteto koncila nasploh. Kaže pa Luthrova pritrdi
tev Husovim pozicijam, da sta kot reformno naravnana duhovnika Rimske
cerkve vsaj deloma izhajala iz istih teoloških in eklezioloških premis, pa
tudi podobno preganjana zavoljo njih sta bila. Luthra je leipziška disputaci
ja prepričala, da so najvišje institucije Rimske cerkve, vključno s papežem
in koncilom, orodje nesvobode in preganjanja kristjana. Zato je začel od
leta 1519 izrazito poudarjati pomen le Božje besede (sola scriptura) kot edi
nega »vmesnika« in izključne avtoritete zastran kristjanove vere ter življen
ja, kar pa že kaže na njegovo kasnejšo zavrnitev institucionalne avtoritete
Rimske cerkve v rečeh vere (Haberkern 2016, 156).
V letih po leipziški disputaciji so vprašanja, ki so bila na le-tej žarišče
polemike protagonistov učene kulture – razmerje med Husom in Luthrom,
papeški primat, narava oblasti v Cerkvi … –, prestopile mejo med uče
nim, ki je bilo tedaj jezikovno še konotirano z latinskim jezikom, in ljud
skim, ki se je ujemalo predvsem z vernakularno nemščino ali češčino, v
notranjeavstrijskih deželah tudi s slovenščino. Omenjena tematika je na
mreč postala glavna snov obširne polemične literature, »pamfletnega gi
banja«, ki je bilo poslej večinoma pisano nemško in je v orbito kot slavlje
nega avtorja ter prvoborca izstrelilo prav Martina Luthra. Kajti v dobrem
letu in pol po Leipzigu je izšlo več kot 250 izdaj Luthrovih spisov, kar je nji
hovemu avtorju prineslo nikoli prej videno slavo in pomemben vpliv na
87
