Page 85 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 85
češki bratje kot obstranci
Husa v Luthrovem zgodovinskem nastopu kot reformatorja. Kajti Husov
kronski traktat De Ecclesia je na začetku luteranske reformacije odigral po
menljivo, čeprav ponavadi ne obče znano vlogo.
Luther in Husova De Ecclesia
Izhodiščni dogodek je bil spoprijem Luthra in Johanna Maierja von Ecka
na leipziški disputaciji 4. in 5. julija 1519. Eckova uvodna trditev je bila:
Monarchia et unus principatus in ecclesia dei est de iure divino
et a Christo institutus, quare textus sacre scripture vel historie
approbate ei non adversantur. (Luther [1519] 1884, WA 2, 255.)
Luther tej misli ni pritrdil. Argumentiral je, da Rim v času apostolov
ni imel nikakršnega posebnega statusa in predpravic, kot tudi, da Kristus
celo Petra ni postavil za prvega med enakimi – apostoli. Eck je v tem delu
disputacije Luthra privedel v pravno izjemno kočljiv položaj. Luthrove
trditve je namreč vzporejal z artikuli iz besedil Johna Wycleffea in M. Jana
Husa, ki so bili s strani koncila v Konstanci (1414–1418) razglašeni za krivo
verske in zato prekleti:
Hinc inter damnatos et pestiforos errores Iohanis Wikleff dam
natus est et ille: Non est de necessitate salutis credere Romanam
ecclesiam esse supremam inter alias. Sic inter pestilentes Iohannis
Hus errores [oba poudarka J. V.] ille quoque connumeratur: Petrus
non est nec fuit caput Romane ecclesie sancte catholice. (Luther
[1519] 1884, WA 2, 275.)
Luthra je Eckov zvitorepni, toda s stališča disputirane snovi pozna
valski in retorično dobro pretehtani manever – katoliški teolog je med dru
gim citiral uradne akte koncilov v Konstanci in Baselu ter tekste dubrov
niškega teologa, škofa Ivana Stojkovića, kardinala Nikolaja Kuzanskega ter
Janeza Kapistrana, omenjal pa je celo husitskega nadškofa Jana Rokycano
(Luther [1519] 1884, WA 2, 275, 283) – očividno presenetil. Takoj se je nam
reč želel umakniti od snovi, ki je tedaj očitno ni poznal dovolj natančno
za zmagovit spopad z Eckom, in sicer tako, da je zanikal, da bi zagovar
jal kakršnekoli pozicije Čehov. Le-tem je očital: »[I]nique faciunt Bohemi,
quod se auctoritate propria separant a nosta unitate …« (Luther [1519] 1884,
WA 2, 275.) Ko je Luther nato po pregledu aktov konstanškega koncila po
jasnjeval svojo pozicijo – dogajalo se je na drugi dan disputacije, 5. julija
1519 –, je izrekel tudi naslednje:
85
Husa v Luthrovem zgodovinskem nastopu kot reformatorja. Kajti Husov
kronski traktat De Ecclesia je na začetku luteranske reformacije odigral po
menljivo, čeprav ponavadi ne obče znano vlogo.
Luther in Husova De Ecclesia
Izhodiščni dogodek je bil spoprijem Luthra in Johanna Maierja von Ecka
na leipziški disputaciji 4. in 5. julija 1519. Eckova uvodna trditev je bila:
Monarchia et unus principatus in ecclesia dei est de iure divino
et a Christo institutus, quare textus sacre scripture vel historie
approbate ei non adversantur. (Luther [1519] 1884, WA 2, 255.)
Luther tej misli ni pritrdil. Argumentiral je, da Rim v času apostolov
ni imel nikakršnega posebnega statusa in predpravic, kot tudi, da Kristus
celo Petra ni postavil za prvega med enakimi – apostoli. Eck je v tem delu
disputacije Luthra privedel v pravno izjemno kočljiv položaj. Luthrove
trditve je namreč vzporejal z artikuli iz besedil Johna Wycleffea in M. Jana
Husa, ki so bili s strani koncila v Konstanci (1414–1418) razglašeni za krivo
verske in zato prekleti:
Hinc inter damnatos et pestiforos errores Iohanis Wikleff dam
natus est et ille: Non est de necessitate salutis credere Romanam
ecclesiam esse supremam inter alias. Sic inter pestilentes Iohannis
Hus errores [oba poudarka J. V.] ille quoque connumeratur: Petrus
non est nec fuit caput Romane ecclesie sancte catholice. (Luther
[1519] 1884, WA 2, 275.)
Luthra je Eckov zvitorepni, toda s stališča disputirane snovi pozna
valski in retorično dobro pretehtani manever – katoliški teolog je med dru
gim citiral uradne akte koncilov v Konstanci in Baselu ter tekste dubrov
niškega teologa, škofa Ivana Stojkovića, kardinala Nikolaja Kuzanskega ter
Janeza Kapistrana, omenjal pa je celo husitskega nadškofa Jana Rokycano
(Luther [1519] 1884, WA 2, 275, 283) – očividno presenetil. Takoj se je nam
reč želel umakniti od snovi, ki je tedaj očitno ni poznal dovolj natančno
za zmagovit spopad z Eckom, in sicer tako, da je zanikal, da bi zagovar
jal kakršnekoli pozicije Čehov. Le-tem je očital: »[I]nique faciunt Bohemi,
quod se auctoritate propria separant a nosta unitate …« (Luther [1519] 1884,
WA 2, 275.) Ko je Luther nato po pregledu aktov konstanškega koncila po
jasnjeval svojo pozicijo – dogajalo se je na drugi dan disputacije, 5. julija
1519 –, je izrekel tudi naslednje:
85
