Page 70 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 70
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
duhove in obdržati tedaj še precej krhko versko naravnavo pri življenju.
Manever se mu je v veliki meri posrečil tudi zaradi spretne politične trgo
vine, v kateri je posloval z na moč prepričljivo »trd(n)o valuto« – s pode
litvami. Srednjemu in visokemu husitskemu plemstvu ter mestom – oboji
so bili, kot se zdi, edini trajni zmagovalec husitskih vojn, kajti v ozadju do
zdevnega boja za »besedo Božjo« so se povsem neženirano in brezskrupu
lozno potezali predvsem za okrepitev političnih pravic v deželni strukturi
oblasti ter za povečanje lastnih posestev5 – je namreč za pridobitve, pripo
sestvovane za časa husitskih vojn, izdajal privilegij za privilegijem, jim tako
»mazal med okoli ust«, njihovo pozornost odvedel od vprašanj verske re
forme, ki so bila tako vzrok (Hus) kot povod (prva praška defenestracija,
1419) husitskih vojn, in jih tako znova začlenil v ponovno vojaško, (u)prav
no in tudi versko enotnost Reicha. Predvsem pa si je v Češkem kraljestvu
kupil mir in krono, kajti njegovo sprejetje za češkega kralja, česar si je želel
že desetletja, mu je bilo tokrat na dosegu roke.
Ob ne tako malenkostnem zapletu. Predstavniki Prage in Kutne gore
so ugotovili, da je cesar »pozabil« pripeljati kraljevske dragulje in kronski
arhiv. Zato je bil deželni zbor prekinjen do 10. avgusta, ko so bile kronske
dragocenosti in listine tam, kjer je bilo treba, pristnost tako prvih kot dru
gih pa so posebej potrdili zastopniki čeških stanov, ki so se vrnili v Jihlavo.
Tako je bil Sigismund Luksemburški 14. avgusta 1436 pripoznan za češkega
kralja, deželni upravitelj in njegov svet sta odstopila, husitsko plemstvo in
mesta so prisegli zvestobo novemu kralju.
Pomenljiv znak nastopajoče nove dobe je bil tudi način, kako so to sto
rili: delegati Prage in drugih dvaindvajsetih čeških mest namreč niso pad
li pred kraljem na kolena, kot je narekovala dotedanja tradicija, temveč so
svoj del prisege potrdili zgolj s podano roko. Čas, ki je prihajal, je namreč
bolj kakor na dih jemajoče ceremonije stavil na pisane listine, na privilegije,
s katerimi je Sigismund kapituliral pred večino stanovskih zahtev (Šmahel
3 1996, 313).
5 Socialna in družbena restrukturacija kot posledica prisilne spremembe lastništva
imetja je bila v času husitske revolucije tolikšna, da jo je mogoče v evropski zgodovi
ni primerjati kvečjemu še z razlastitvijo saških plemičev pod Viljemom Osvajalcem,
s strukturno razgradnjo zgodovinskega češkega naroda v obdobju po letu 1620 (pre
ko konfiskacij plemiških posestev; Šmahel 4 1996, 54), z ekonomskim pogromom, ki
je srednjeevropske Jude doletel v »stoletju skrajnosti«, in z uničenjem zgodovinske
ga meščanstva v državah pod »železno zaveso«, kjer so nove elite po letu 1945 z »na
cionalizacijo« plenile imetje svojih dozdevnih nasprotnikov.
70
duhove in obdržati tedaj še precej krhko versko naravnavo pri življenju.
Manever se mu je v veliki meri posrečil tudi zaradi spretne politične trgo
vine, v kateri je posloval z na moč prepričljivo »trd(n)o valuto« – s pode
litvami. Srednjemu in visokemu husitskemu plemstvu ter mestom – oboji
so bili, kot se zdi, edini trajni zmagovalec husitskih vojn, kajti v ozadju do
zdevnega boja za »besedo Božjo« so se povsem neženirano in brezskrupu
lozno potezali predvsem za okrepitev političnih pravic v deželni strukturi
oblasti ter za povečanje lastnih posestev5 – je namreč za pridobitve, pripo
sestvovane za časa husitskih vojn, izdajal privilegij za privilegijem, jim tako
»mazal med okoli ust«, njihovo pozornost odvedel od vprašanj verske re
forme, ki so bila tako vzrok (Hus) kot povod (prva praška defenestracija,
1419) husitskih vojn, in jih tako znova začlenil v ponovno vojaško, (u)prav
no in tudi versko enotnost Reicha. Predvsem pa si je v Češkem kraljestvu
kupil mir in krono, kajti njegovo sprejetje za češkega kralja, česar si je želel
že desetletja, mu je bilo tokrat na dosegu roke.
Ob ne tako malenkostnem zapletu. Predstavniki Prage in Kutne gore
so ugotovili, da je cesar »pozabil« pripeljati kraljevske dragulje in kronski
arhiv. Zato je bil deželni zbor prekinjen do 10. avgusta, ko so bile kronske
dragocenosti in listine tam, kjer je bilo treba, pristnost tako prvih kot dru
gih pa so posebej potrdili zastopniki čeških stanov, ki so se vrnili v Jihlavo.
Tako je bil Sigismund Luksemburški 14. avgusta 1436 pripoznan za češkega
kralja, deželni upravitelj in njegov svet sta odstopila, husitsko plemstvo in
mesta so prisegli zvestobo novemu kralju.
Pomenljiv znak nastopajoče nove dobe je bil tudi način, kako so to sto
rili: delegati Prage in drugih dvaindvajsetih čeških mest namreč niso pad
li pred kraljem na kolena, kot je narekovala dotedanja tradicija, temveč so
svoj del prisege potrdili zgolj s podano roko. Čas, ki je prihajal, je namreč
bolj kakor na dih jemajoče ceremonije stavil na pisane listine, na privilegije,
s katerimi je Sigismund kapituliral pred večino stanovskih zahtev (Šmahel
3 1996, 313).
5 Socialna in družbena restrukturacija kot posledica prisilne spremembe lastništva
imetja je bila v času husitske revolucije tolikšna, da jo je mogoče v evropski zgodovi
ni primerjati kvečjemu še z razlastitvijo saških plemičev pod Viljemom Osvajalcem,
s strukturno razgradnjo zgodovinskega češkega naroda v obdobju po letu 1620 (pre
ko konfiskacij plemiških posestev; Šmahel 4 1996, 54), z ekonomskim pogromom, ki
je srednjeevropske Jude doletel v »stoletju skrajnosti«, in z uničenjem zgodovinske
ga meščanstva v državah pod »železno zaveso«, kjer so nove elite po letu 1945 z »na
cionalizacijo« plenile imetje svojih dozdevnih nasprotnikov.
70
