Page 68 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 68
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
za uveljavitev deželnega miru, za končanje verske in državljanjske vojne v
Češkem kraljestvu ter Reichu in tako za ponovno vzpostavitev delujočega
deželnega prava in uprave v deželah sv. Václava. Po drugi strani pa tudi za
naravnavo s katoliško stranjo, za kar sta si prizadevala zlasti diplomatska
kohorta koncila v Baselu ter cesar Sigismund Luksemburški.
Pomiritev z upornimi Čehi se je zdela izrazito pomembna tudi svete
mu očetu. Kajti prav »češka zadeva« naj bi menda papeža Evgena IV. prip
ravila do tega, da je sploh sklical Baselski koncil (1433), nato 11. marca 1436
izdal bulo, s katero je potrdil dogovor med Čehi in ostalim krščanstvom,
ter 18. septembra istega leta zavoljo dokončne potrditve naravnave s strani
češke delegacije trideset dni celo počakal z razpustitvijo koncila v Baselu in
z njegovim prenosom v italijansko Ferraro (Palacký III 1968, 612; Palacký
VI 1968, 560, op. 241).
Po pogajanjih na husitski strani (brnski sestanek; mesta z radikalno in
zmerno usmeritvijo; husitski teologi zmerne in taboritske smeri …) je priš
lo v četrtek, 5. julija 1436, v Jihlavi do slavnostne razglasitve kompaktatov,
ki velja za vrhunec celotnega husitskega obdobja (Šmahel 3 1996, 312). Na
razglasitvi so bili poleg cesarja Sigismunda prisotni legati baselskega kon
cila ter vsi poglavitni češki politični in cerkveni dostojanstveniki – deželni
upravitelj Aleš Vřešťovský in predstavnik husitskih stanov Jan Velvar, hu
sitsko duhovščino pa so zastopali Jan Rokycana in njemu podrejena ško
fa. V sprevodu so pred cesarja prinesli njegove vladarske insignije – jabol
ko Reicha, žezlo in meč, med pomembneži iz cesarstva je bil tudi (tedaj še)
grof Ulrik II. Celjski, Čehi pa so se z listino zavezali ohraniti enotnost z
Rimsko cerkvijo in mir z ostalim krščanskim svetom. Husitski duhovniki
so podali prisego poslušnosti katoliškemu škofu Filibertu, husitski nadškof
Rokycana pa je slovesnost zaključil z branjem listine, ki je bila izpogajana s
katoliško stranjo in je obsegala navodila za uveljavitev ter ohranitev kam
paktatov. Nato je škof Filibert zapel Te Deum laudamus in katolike v spre
vodu odvedel na bogoslužje v župnijsko cerkev.
Se pa je janusovska narava podpisanega verskega miru pomenljivo po
kazala že naslednji dan, ko je bilo češkim husitom prvič uradno dovolje
no prisostvovati na katoliškem obredju. Kajti ko je nadškof Rokycana služil
tiho mašo na enem od stranskih oltarjev in začel laikom podajati obhaji
lo pod obema podobama (tudi iz keliha), je legat Palomar takoj zaklical, da
v katoliški cerkvi Rokycana do tega nima pravice. Intervencija pretkanega
katalonskega cerkvenega diplomata je povzročila takojšnjo odločno reak
cijo Čehov pri cesarju, le-temu pa je po komaj osmih dneh uspelo pomiriti
68
za uveljavitev deželnega miru, za končanje verske in državljanjske vojne v
Češkem kraljestvu ter Reichu in tako za ponovno vzpostavitev delujočega
deželnega prava in uprave v deželah sv. Václava. Po drugi strani pa tudi za
naravnavo s katoliško stranjo, za kar sta si prizadevala zlasti diplomatska
kohorta koncila v Baselu ter cesar Sigismund Luksemburški.
Pomiritev z upornimi Čehi se je zdela izrazito pomembna tudi svete
mu očetu. Kajti prav »češka zadeva« naj bi menda papeža Evgena IV. prip
ravila do tega, da je sploh sklical Baselski koncil (1433), nato 11. marca 1436
izdal bulo, s katero je potrdil dogovor med Čehi in ostalim krščanstvom,
ter 18. septembra istega leta zavoljo dokončne potrditve naravnave s strani
češke delegacije trideset dni celo počakal z razpustitvijo koncila v Baselu in
z njegovim prenosom v italijansko Ferraro (Palacký III 1968, 612; Palacký
VI 1968, 560, op. 241).
Po pogajanjih na husitski strani (brnski sestanek; mesta z radikalno in
zmerno usmeritvijo; husitski teologi zmerne in taboritske smeri …) je priš
lo v četrtek, 5. julija 1436, v Jihlavi do slavnostne razglasitve kompaktatov,
ki velja za vrhunec celotnega husitskega obdobja (Šmahel 3 1996, 312). Na
razglasitvi so bili poleg cesarja Sigismunda prisotni legati baselskega kon
cila ter vsi poglavitni češki politični in cerkveni dostojanstveniki – deželni
upravitelj Aleš Vřešťovský in predstavnik husitskih stanov Jan Velvar, hu
sitsko duhovščino pa so zastopali Jan Rokycana in njemu podrejena ško
fa. V sprevodu so pred cesarja prinesli njegove vladarske insignije – jabol
ko Reicha, žezlo in meč, med pomembneži iz cesarstva je bil tudi (tedaj še)
grof Ulrik II. Celjski, Čehi pa so se z listino zavezali ohraniti enotnost z
Rimsko cerkvijo in mir z ostalim krščanskim svetom. Husitski duhovniki
so podali prisego poslušnosti katoliškemu škofu Filibertu, husitski nadškof
Rokycana pa je slovesnost zaključil z branjem listine, ki je bila izpogajana s
katoliško stranjo in je obsegala navodila za uveljavitev ter ohranitev kam
paktatov. Nato je škof Filibert zapel Te Deum laudamus in katolike v spre
vodu odvedel na bogoslužje v župnijsko cerkev.
Se pa je janusovska narava podpisanega verskega miru pomenljivo po
kazala že naslednji dan, ko je bilo češkim husitom prvič uradno dovolje
no prisostvovati na katoliškem obredju. Kajti ko je nadškof Rokycana služil
tiho mašo na enem od stranskih oltarjev in začel laikom podajati obhaji
lo pod obema podobama (tudi iz keliha), je legat Palomar takoj zaklical, da
v katoliški cerkvi Rokycana do tega nima pravice. Intervencija pretkanega
katalonskega cerkvenega diplomata je povzročila takojšnjo odločno reak
cijo Čehov pri cesarju, le-temu pa je po komaj osmih dneh uspelo pomiriti
68
