Page 67 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 67
češki bratje kot obstranci
učinkovala na vojščake Pražanov, ki so postali nemirni. Zato so poveljni
ki na husitsko-katoliški strani seznanili vojsko z vnaprej pripravljenim boj
nim planom, razjezdili, da bi pomirili pehoto, in sicer tako, da so pešakom
zagotovili, da bodo v primeru poraza sami nastavili glavo na tnalo in dali
posestvo v plen. Nato so pokleknili v molitev, pri bojevanju pa jim je po
mogel tudi spomladanski dež, ki je spral prah in udušil dim po topovskem
streljanju s taborsko-sirotje strani. Tako je husitsko-katoliška stran lažje iz
vedla, kar je nameravala: slepilni manever lažnega bega z bojišča. Pri tem
so izvedli usklajen umik vozov, kar je bila, kot se zdi, takšna taktična novi
teta, ki je povsem zmedla v husitskih vojnah prekaljene hetmane na tabo
ritski strani.
Domnevali so, da nasprotnik beži in da je nastopil trenutek, ko se je
treba z vsemi silami pognati za sovražnikom. Zato so dali ukaz, da se odpre
lastni četverokotnik iz husitskih bojnih voz, slednje pa je bila ključna ope
rativna napaka. Kajti takoj, ko so taboriti zapustili obroč voz, je nanje oprlo
ogenj lahko topništvo husitsko-katoliške strani, za tem pa je proti bojevni
kom, ki so bili izven območja varnosti (vozovi s strelci), nastopila še pehota
in za njo konjenica. Taboritom in sirotkom tudi ni pomoglo, da jo je v naj
večjem žaru bitke z bojišča popihal preračunljivi glavni hetman sirotkov
Jan Čapek ze Sán. Tako se je zgodilo nepričakovano: poraz.
Posamezni plemiči s sirotje strani so se nato izmuznili v bližnja mes
ta, nekateri (Peter Payne, Václav Koranda) so se predali svojim znancem v
nasprotnem taboru, s katerimi so se do nedavna bojevali z ramo ob rami
v skupni vojski, slabo pa so jo odnesli vsi tisti, ki so padli v roke oddelkom
plzenskega deželnega miru: živo glavo so obdržali samo kmetje iz zaledne
oskrbe, drugi – duhovniki ali ne – pa so bili pobiti na mestu ali pa sežgani
v gorečih senikih (Šmahel 3 1996, 295). Z mečem v roki sta umrla tudi oba
Prokopa, kar za odločne zagovornike Evangelija v Evropi 15. in 16. stoletja
ni bila tako neobičajno, zlasti ob misli na hud konec Ulricha Zwinglija, ki
konča z razbito glavo v drugi kapellski bitki 11. oktobra 1531.
Poraz koalicije taboritov in sirotkov pri Lipanih je prinesel s seboj tudi
upad njihove moči na Slovaškem, od koder se hetmani sirotkov s svojimi
vojskami po nekajletni prisotnosti in vojaškem delovanju husitov umakne
jo do srede 1435 (Šmahel 3 1996, 299–300). Z izničenjem odločilne vojaške in
politične moči radikalnega krila češke reformacije so bili tako dani pogoji
na področju vojne spretnosti. Prvi je bila množična načrtna uporaba husitskega boj
nega vozu v formaciji (mobilne) trdnjave oz. četverokotnika, ki more veljati za ne
kakšno predhodnico mobilnega oklepnega bojevanja, druga pa je bila obsežna upo
raba ognjenega strelnega orožja – prvih pušk in topov (husitská pišťala, dělo).
67
učinkovala na vojščake Pražanov, ki so postali nemirni. Zato so poveljni
ki na husitsko-katoliški strani seznanili vojsko z vnaprej pripravljenim boj
nim planom, razjezdili, da bi pomirili pehoto, in sicer tako, da so pešakom
zagotovili, da bodo v primeru poraza sami nastavili glavo na tnalo in dali
posestvo v plen. Nato so pokleknili v molitev, pri bojevanju pa jim je po
mogel tudi spomladanski dež, ki je spral prah in udušil dim po topovskem
streljanju s taborsko-sirotje strani. Tako je husitsko-katoliška stran lažje iz
vedla, kar je nameravala: slepilni manever lažnega bega z bojišča. Pri tem
so izvedli usklajen umik vozov, kar je bila, kot se zdi, takšna taktična novi
teta, ki je povsem zmedla v husitskih vojnah prekaljene hetmane na tabo
ritski strani.
Domnevali so, da nasprotnik beži in da je nastopil trenutek, ko se je
treba z vsemi silami pognati za sovražnikom. Zato so dali ukaz, da se odpre
lastni četverokotnik iz husitskih bojnih voz, slednje pa je bila ključna ope
rativna napaka. Kajti takoj, ko so taboriti zapustili obroč voz, je nanje oprlo
ogenj lahko topništvo husitsko-katoliške strani, za tem pa je proti bojevni
kom, ki so bili izven območja varnosti (vozovi s strelci), nastopila še pehota
in za njo konjenica. Taboritom in sirotkom tudi ni pomoglo, da jo je v naj
večjem žaru bitke z bojišča popihal preračunljivi glavni hetman sirotkov
Jan Čapek ze Sán. Tako se je zgodilo nepričakovano: poraz.
Posamezni plemiči s sirotje strani so se nato izmuznili v bližnja mes
ta, nekateri (Peter Payne, Václav Koranda) so se predali svojim znancem v
nasprotnem taboru, s katerimi so se do nedavna bojevali z ramo ob rami
v skupni vojski, slabo pa so jo odnesli vsi tisti, ki so padli v roke oddelkom
plzenskega deželnega miru: živo glavo so obdržali samo kmetje iz zaledne
oskrbe, drugi – duhovniki ali ne – pa so bili pobiti na mestu ali pa sežgani
v gorečih senikih (Šmahel 3 1996, 295). Z mečem v roki sta umrla tudi oba
Prokopa, kar za odločne zagovornike Evangelija v Evropi 15. in 16. stoletja
ni bila tako neobičajno, zlasti ob misli na hud konec Ulricha Zwinglija, ki
konča z razbito glavo v drugi kapellski bitki 11. oktobra 1531.
Poraz koalicije taboritov in sirotkov pri Lipanih je prinesel s seboj tudi
upad njihove moči na Slovaškem, od koder se hetmani sirotkov s svojimi
vojskami po nekajletni prisotnosti in vojaškem delovanju husitov umakne
jo do srede 1435 (Šmahel 3 1996, 299–300). Z izničenjem odločilne vojaške in
politične moči radikalnega krila češke reformacije so bili tako dani pogoji
na področju vojne spretnosti. Prvi je bila množična načrtna uporaba husitskega boj
nega vozu v formaciji (mobilne) trdnjave oz. četverokotnika, ki more veljati za ne
kakšno predhodnico mobilnega oklepnega bojevanja, druga pa je bila obsežna upo
raba ognjenega strelnega orožja – prvih pušk in topov (husitská pišťala, dělo).
67
