Page 65 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 65
češki bratje kot obstranci
Ogrskem,2 1432. skupaj s taboriti izpeljejo vojno kampanjo v Brandenburg
ter vpad v Šlezijo, leta 1433 pa napadejo Poljsko. Taboriti po drugi strani za
slovijo zlasti z bitko 14. avgusta 1431 pri Domažlicah, ko husitska zveza pod
poveljstvom Prokopa Velikega dobesedno pomendra vojsko četrte križar
ske odprave proti Čehom, ki jo v dežele sv. Václava privede papeški legat,
kardinal Guiliano Cesarini. Slednje je tako plemstvo srednje Evrope, zlasti
pa poglavitne diplomatske stratege Rimske cerkve dodobra utrdilo v misli,
da se je treba poskusiti z upornimi Čehi »naravnati« po (zaenkrat) mirni
poti ‒ za pogajalsko mizo.
Ali, kot se je o postopu, kako trdoglave »bojevnike Božje in Njegove
besede« po ovinku znova prikleniti v naročje matere cerkve, izrazil kaplan
papeža Evgena IV., ugledni cerkveni pravnik Juan de Palomar, ki je skupaj s
hrvaškim dominikancem in tajnikom koncila, škofom Ivanom Stojkovićem
iz Dubrovnika (Iohannes de Ragusio), ki je sodil med najpomembnejše ka
toliške teologe svojega časa, odprl Baselski koncil (1431–1445):3
[S] Čehi je treba ravnati lepo, kot s konjem ali z mezgom, ko se ga
kroti in je še brez uzd, kajti šele za tem, ko se ga obrzda, se ga more
privezati k jaslim. Prav tako se bo zgodilo Čehom, ki sedaj nočejo
v ovčjo stajo, in to takoj, ko sprejmejo enotnost [z Rimsko cerkvi
jo]. (Tomek IV 1879, 603.)
Toda konec maja 1434 sta si na Češkem stali nasproti dve češki vojski,
politični predstavniki ene od njiju so bili naklonjeni pogajanju z Rimom, ta
boritska stran pa je slednje videla kot nedopustno zastranitev dostojanstva
in brambe Evangelija. Tako so nekaj po četrti uri popoldne na dan bitke po
veljniki sirotkov in taboritov pogajanja z umirjeno husitsko stranjo konča
li z izjavo, da bodo »zapele pesti« in da naj se resnica razodene kot posle
dica spoprijema na bojnem polju. Takoj nato so tudi odprli topniški ogenj,
kar sicer zaradi znatne oddaljenosti nasprotnikovega vojnega tabora sled
njim ni škodilo, sta pa topovski4 grom in dim, ki mu je sledil, psihološko
2 O husitskem vpadu na posesti kraljice Barbare Celjske, najbogatejše dame Ogrske v
njenem času, glej Dvořáková 2019, 165‒168
3 Baselski koncil šteje za 17. splošni cerkveni zbor. Poleg naravnave s husitsko stranjo
je bil pomemben predvsem zaradi uveljavitve konciliarizma; zbrani cerkveni očet
je so namreč izglasovali primat koncila nad papežem. Koncil je sklical papež Martin
V., vendar je pred začetkom koncilskega delovanja umrl. Ponovno ga je sklical papež
Evgen IV. Koncil je zasedal najprej v Baselu (1431–1437), nato v Ferrari (1437–1439),
za tem v Firencah (1439–1442) in nazadnje v Rimu (1443).
4 Umestno je poudariti, da so bile husitske vojne, katerih velika sklepna epizoda je
prav bitka pri Lipanih, v taktičnem smislu ključno zaznamovane z dvema izumoma
65
Ogrskem,2 1432. skupaj s taboriti izpeljejo vojno kampanjo v Brandenburg
ter vpad v Šlezijo, leta 1433 pa napadejo Poljsko. Taboriti po drugi strani za
slovijo zlasti z bitko 14. avgusta 1431 pri Domažlicah, ko husitska zveza pod
poveljstvom Prokopa Velikega dobesedno pomendra vojsko četrte križar
ske odprave proti Čehom, ki jo v dežele sv. Václava privede papeški legat,
kardinal Guiliano Cesarini. Slednje je tako plemstvo srednje Evrope, zlasti
pa poglavitne diplomatske stratege Rimske cerkve dodobra utrdilo v misli,
da se je treba poskusiti z upornimi Čehi »naravnati« po (zaenkrat) mirni
poti ‒ za pogajalsko mizo.
Ali, kot se je o postopu, kako trdoglave »bojevnike Božje in Njegove
besede« po ovinku znova prikleniti v naročje matere cerkve, izrazil kaplan
papeža Evgena IV., ugledni cerkveni pravnik Juan de Palomar, ki je skupaj s
hrvaškim dominikancem in tajnikom koncila, škofom Ivanom Stojkovićem
iz Dubrovnika (Iohannes de Ragusio), ki je sodil med najpomembnejše ka
toliške teologe svojega časa, odprl Baselski koncil (1431–1445):3
[S] Čehi je treba ravnati lepo, kot s konjem ali z mezgom, ko se ga
kroti in je še brez uzd, kajti šele za tem, ko se ga obrzda, se ga more
privezati k jaslim. Prav tako se bo zgodilo Čehom, ki sedaj nočejo
v ovčjo stajo, in to takoj, ko sprejmejo enotnost [z Rimsko cerkvi
jo]. (Tomek IV 1879, 603.)
Toda konec maja 1434 sta si na Češkem stali nasproti dve češki vojski,
politični predstavniki ene od njiju so bili naklonjeni pogajanju z Rimom, ta
boritska stran pa je slednje videla kot nedopustno zastranitev dostojanstva
in brambe Evangelija. Tako so nekaj po četrti uri popoldne na dan bitke po
veljniki sirotkov in taboritov pogajanja z umirjeno husitsko stranjo konča
li z izjavo, da bodo »zapele pesti« in da naj se resnica razodene kot posle
dica spoprijema na bojnem polju. Takoj nato so tudi odprli topniški ogenj,
kar sicer zaradi znatne oddaljenosti nasprotnikovega vojnega tabora sled
njim ni škodilo, sta pa topovski4 grom in dim, ki mu je sledil, psihološko
2 O husitskem vpadu na posesti kraljice Barbare Celjske, najbogatejše dame Ogrske v
njenem času, glej Dvořáková 2019, 165‒168
3 Baselski koncil šteje za 17. splošni cerkveni zbor. Poleg naravnave s husitsko stranjo
je bil pomemben predvsem zaradi uveljavitve konciliarizma; zbrani cerkveni očet
je so namreč izglasovali primat koncila nad papežem. Koncil je sklical papež Martin
V., vendar je pred začetkom koncilskega delovanja umrl. Ponovno ga je sklical papež
Evgen IV. Koncil je zasedal najprej v Baselu (1431–1437), nato v Ferrari (1437–1439),
za tem v Firencah (1439–1442) in nazadnje v Rimu (1443).
4 Umestno je poudariti, da so bile husitske vojne, katerih velika sklepna epizoda je
prav bitka pri Lipanih, v taktičnem smislu ključno zaznamovane z dvema izumoma
65
