Page 62 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 62
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
2) Drugič: častiti zakrament telesa in krvi Božje pod obema podoba-
ma, kruhom in vinom, naj se vsem vernim kristjanom, ki jim smrt
ni greh tega ne brani, podaja brez vseh ovir, na način in po ukazu
Odrešenika.
3) Tretjič: številni duhovniki in menihi s posvetno pravico vladajo nad
velikim gmotnim imetjem, in to v nasprotju z ukazom Kristusovim,
v škodo duhovniškega stanu in še v večjo škodo posvetnih gospodov
plemičev; takšnim duhovnikom je treba to gospodovanje odvzeti,
ga ustaviti, da bi lahko nato Čehi živeli vzorno in bili napeljevani k
stanu Kristusovemu in apostolov.
4) Četrtič: vse smrtne grehe, še posebej vidne, in druge nerednosti, ki
so zakonu Božjemu nasprotne, morajo razumno vsi, ki so poklica-
ni k za to primernemu položaju, v vsakem stanu ustavljati in zati-
rati, da bi se odpravile hudobne in napačne govorice o tej deželi in
da bi se splošno dobro godilo kraljestvu in jeziku češkemu.
Od tod naprej se razteza zgodovina husitskih vojn, toda za njimi tudi
nikoli enostavno in prej kot ne konfliktno rojevanje prvega velikega geo
grafskega prostora svojevrstne verske svobode, ki je na večer češke renesan
se 16. stoletja, zlasti pa po Majestátnem pismu Rudolfa II. živel tako, da je v
deželah krone sv. Václava vsakdo mogel izpovedovati svoje versko prepri
čanje bolj ali manj brez zadržkov.52 Toda tudi to se je imelo radikalno spre
meniti. Ferdinand II. je bil namreč vladar drugačnega kova kot Rudolf II.
In druge dobe. Predvsem pa čisto drugačne mentalitete.
52 Reformirano češko plemstvo je menilo, da je posledica Majestatnega pisma, da naj
bi imel po 1609. vsak prebivalec čeških dežel polno svobodo verovanja – in da je dol
žan vsakdo, ki se poteza za krono sv. Václava, te (nikoli zares povsem potrjene) pri
vilegije brezpogojno spoštovati. To je pomenilo predstavo, da je lahko katerikoli ple
mič, svobodnjak ali podanik v čeških deželah izpovedoval katerokoli veroizpoved.
In to ne le na kraljevi zemlji, temveč tudi na posestvih nadškofa ali samostanov. Niso
pa imeli vsi vseh in enakih pravic v zvezi s postavljanjem cerkva. Nekatoličani so si
namreč smeli postavljali svoja svetišča zgolj na kraljevi posesti, ne pa na zemlji, ki je
pripadala rimski cerkvi. In tako je nastalo ključno vprašanje: ali so posesti rimske
cerkve, če je češki kralj katoličan, kraljeva zemlja. Povod za stanovsko vstajo proti
Habsburžanom je bilo namreč porušenje dveh evangeličanskih cerkva v dveh meste
cih na severu Češke. Leta 1617 je namreč praški nadškof Jan Lohel(ius) podrl evange
ličansko cerkev v rudarskem mestu Hrob, ki je bilo posest Praške nadškofije, isto pa
se je zgodilo tudi v Broumovu. Čeprav je šlo zgolj za 4,2 % zemlje v svetováclavskih
deželah, so stanovi presodili, da je tako rušenje nekatoliških cerkva dovolj težak na
pad na njihove verske pravice iz Majestatnega pisma, da lahko opraviči njihov upor
proti Habsburžanu, ki je sedel na prestolu sv. Václava. Pekař 1990, 141–143; prim
Grdina 2020, 34, 78–80.
62
2) Drugič: častiti zakrament telesa in krvi Božje pod obema podoba-
ma, kruhom in vinom, naj se vsem vernim kristjanom, ki jim smrt
ni greh tega ne brani, podaja brez vseh ovir, na način in po ukazu
Odrešenika.
3) Tretjič: številni duhovniki in menihi s posvetno pravico vladajo nad
velikim gmotnim imetjem, in to v nasprotju z ukazom Kristusovim,
v škodo duhovniškega stanu in še v večjo škodo posvetnih gospodov
plemičev; takšnim duhovnikom je treba to gospodovanje odvzeti,
ga ustaviti, da bi lahko nato Čehi živeli vzorno in bili napeljevani k
stanu Kristusovemu in apostolov.
4) Četrtič: vse smrtne grehe, še posebej vidne, in druge nerednosti, ki
so zakonu Božjemu nasprotne, morajo razumno vsi, ki so poklica-
ni k za to primernemu položaju, v vsakem stanu ustavljati in zati-
rati, da bi se odpravile hudobne in napačne govorice o tej deželi in
da bi se splošno dobro godilo kraljestvu in jeziku češkemu.
Od tod naprej se razteza zgodovina husitskih vojn, toda za njimi tudi
nikoli enostavno in prej kot ne konfliktno rojevanje prvega velikega geo
grafskega prostora svojevrstne verske svobode, ki je na večer češke renesan
se 16. stoletja, zlasti pa po Majestátnem pismu Rudolfa II. živel tako, da je v
deželah krone sv. Václava vsakdo mogel izpovedovati svoje versko prepri
čanje bolj ali manj brez zadržkov.52 Toda tudi to se je imelo radikalno spre
meniti. Ferdinand II. je bil namreč vladar drugačnega kova kot Rudolf II.
In druge dobe. Predvsem pa čisto drugačne mentalitete.
52 Reformirano češko plemstvo je menilo, da je posledica Majestatnega pisma, da naj
bi imel po 1609. vsak prebivalec čeških dežel polno svobodo verovanja – in da je dol
žan vsakdo, ki se poteza za krono sv. Václava, te (nikoli zares povsem potrjene) pri
vilegije brezpogojno spoštovati. To je pomenilo predstavo, da je lahko katerikoli ple
mič, svobodnjak ali podanik v čeških deželah izpovedoval katerokoli veroizpoved.
In to ne le na kraljevi zemlji, temveč tudi na posestvih nadškofa ali samostanov. Niso
pa imeli vsi vseh in enakih pravic v zvezi s postavljanjem cerkva. Nekatoličani so si
namreč smeli postavljali svoja svetišča zgolj na kraljevi posesti, ne pa na zemlji, ki je
pripadala rimski cerkvi. In tako je nastalo ključno vprašanje: ali so posesti rimske
cerkve, če je češki kralj katoličan, kraljeva zemlja. Povod za stanovsko vstajo proti
Habsburžanom je bilo namreč porušenje dveh evangeličanskih cerkva v dveh meste
cih na severu Češke. Leta 1617 je namreč praški nadškof Jan Lohel(ius) podrl evange
ličansko cerkev v rudarskem mestu Hrob, ki je bilo posest Praške nadškofije, isto pa
se je zgodilo tudi v Broumovu. Čeprav je šlo zgolj za 4,2 % zemlje v svetováclavskih
deželah, so stanovi presodili, da je tako rušenje nekatoliških cerkva dovolj težak na
pad na njihove verske pravice iz Majestatnega pisma, da lahko opraviči njihov upor
proti Habsburžanu, ki je sedel na prestolu sv. Václava. Pekař 1990, 141–143; prim
Grdina 2020, 34, 78–80.
62
