Page 61 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 61
tekst in kontekst: de ecclesia – fatalno besedilo m. jana husa ...
o Bogu, Kristusu, slednjega utelešenju, Devici Mariji in odrešenjskem opra
vilu; enako tudi ob vprašanju opravičenja človeka po milosti Božji, ob maši,
eshatologiji in zakramentih. Edini topogledni odmik je nauk o evharisti
ji, kjer je Hus menil enako kot Wycleffe in zagovarjal remanenco. O zakra-
mentu kesanja je učil, da duhovnik odpuščanje grehov le razglasi, ne opravi
pa same odpustitve. O dobrih delih je podobno kot Wycleffe menil, da člo
vek v stanju težkega greha greši brez izjeme in so tako vse njegove storitv e
grešne. Ravnotako je dvomil, da bi bila podelitev hostije veljavna, v kolikor
duhovnik, ki jo podaja, ni predestiniran ali ne izpričuje dobrega moralne
ga življenja.
Povsem na strani cerkvene opozicije pa je bil pri nauku o cerkvi in nje-
ni ureditvi (Sedlák 1996, 374). Problem, ki so ga v Husovem topoglednem
pisanju razvidevali tedanji teologi, ni bil v mišljenju cerkve kot občestva
predestiniranih, temveč v tem, da je češki teolog sveto cerkev definiral iz-
ključno kot zbor predestiniranih in hotel na tem temelju izpeljati tudi na
čela in strukturo njenega vodstva. S tem pa so bili zanikani vidna bojujo
ča se cerkev, njen poglavar papež in zbor kardinalov ter njihova avtoriteta.
– Razkol med Husom in sočasno cerkvijo je bil na tej točki najmočnejši in,
kot se je pokazalo v Konstanci, nerešljiv po mirni, nenasilni poti.
Miselno Husov nauk o cerkvi v letih po njegovi smrti ni doživel po
sebnega odmeva. Zato pa je toliko močneje učinkoval praktično, kajti zani
kanje božanskega izvora papeškega primata in učiteljske avtoritete rimske
cerkve je postalo eden od glavnih idejnih opornih stebrov husitskega giba
nja: Sveto pismo naj bo edini temelj vere, Božji zakon pa naj usmerja vse,
kar se počne javno in/ali zasebno. Pri slednjem Hus ni povsem prezrl tradi
cije, in tudi husiti ne, kajti za avtoriteto so jim veljali zgodnji cerkveni zbo
ri in pomembni cerkveni očetje, zlasti prednikejski, toda tudi mlajši teolo
gi, v kolikor so le-ti svoja besedila utemeljevali z Biblijo. Složno pa so Hus
in husiti zavračali formalni temelj vere, kot ga je razumela rimska cerkev –
cerkveno avtoriteto, proti kateri je praško husitstvo stavilo miselno poten
co univerze, taboriti pa razuma (Sedlák 1996, 374–375).
Tako so jeseni 1419 nastali Praški artikuli (Čtyři pražské články), ki po
menijo prvo veroizpoved češke reformacije, program razvijajočega se hu
sitskega gibanja, toda tudi prvi dokument javne reformirane konfesional
nosti v Reichu (Říčan 1951, 37–52):
1) Prvič: krščanski duhovniki naj Božjo besedo po Kraljestvu Češkem
oznanjujejo in pridigajo brez vseh ovir, kot to naš Odrešenik
ukazuje.
61
o Bogu, Kristusu, slednjega utelešenju, Devici Mariji in odrešenjskem opra
vilu; enako tudi ob vprašanju opravičenja človeka po milosti Božji, ob maši,
eshatologiji in zakramentih. Edini topogledni odmik je nauk o evharisti
ji, kjer je Hus menil enako kot Wycleffe in zagovarjal remanenco. O zakra-
mentu kesanja je učil, da duhovnik odpuščanje grehov le razglasi, ne opravi
pa same odpustitve. O dobrih delih je podobno kot Wycleffe menil, da člo
vek v stanju težkega greha greši brez izjeme in so tako vse njegove storitv e
grešne. Ravnotako je dvomil, da bi bila podelitev hostije veljavna, v kolikor
duhovnik, ki jo podaja, ni predestiniran ali ne izpričuje dobrega moralne
ga življenja.
Povsem na strani cerkvene opozicije pa je bil pri nauku o cerkvi in nje-
ni ureditvi (Sedlák 1996, 374). Problem, ki so ga v Husovem topoglednem
pisanju razvidevali tedanji teologi, ni bil v mišljenju cerkve kot občestva
predestiniranih, temveč v tem, da je češki teolog sveto cerkev definiral iz-
ključno kot zbor predestiniranih in hotel na tem temelju izpeljati tudi na
čela in strukturo njenega vodstva. S tem pa so bili zanikani vidna bojujo
ča se cerkev, njen poglavar papež in zbor kardinalov ter njihova avtoriteta.
– Razkol med Husom in sočasno cerkvijo je bil na tej točki najmočnejši in,
kot se je pokazalo v Konstanci, nerešljiv po mirni, nenasilni poti.
Miselno Husov nauk o cerkvi v letih po njegovi smrti ni doživel po
sebnega odmeva. Zato pa je toliko močneje učinkoval praktično, kajti zani
kanje božanskega izvora papeškega primata in učiteljske avtoritete rimske
cerkve je postalo eden od glavnih idejnih opornih stebrov husitskega giba
nja: Sveto pismo naj bo edini temelj vere, Božji zakon pa naj usmerja vse,
kar se počne javno in/ali zasebno. Pri slednjem Hus ni povsem prezrl tradi
cije, in tudi husiti ne, kajti za avtoriteto so jim veljali zgodnji cerkveni zbo
ri in pomembni cerkveni očetje, zlasti prednikejski, toda tudi mlajši teolo
gi, v kolikor so le-ti svoja besedila utemeljevali z Biblijo. Složno pa so Hus
in husiti zavračali formalni temelj vere, kot ga je razumela rimska cerkev –
cerkveno avtoriteto, proti kateri je praško husitstvo stavilo miselno poten
co univerze, taboriti pa razuma (Sedlák 1996, 374–375).
Tako so jeseni 1419 nastali Praški artikuli (Čtyři pražské články), ki po
menijo prvo veroizpoved češke reformacije, program razvijajočega se hu
sitskega gibanja, toda tudi prvi dokument javne reformirane konfesional
nosti v Reichu (Říčan 1951, 37–52):
1) Prvič: krščanski duhovniki naj Božjo besedo po Kraljestvu Češkem
oznanjujejo in pridigajo brez vseh ovir, kot to naš Odrešenik
ukazuje.
61
