Page 58 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 58
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
Husova domača ustanova je še zagrozila s kaznijo vsakemu bakalarju teo
logije – ognjeviti teolog je bil tedaj baccalaureus formatus svete vede –, ki bi
si drznil oblikovati determinacijo o odpustkovnih bulah papeža Janeza, o
njih disputirati ali celo izrekati lastno sodbo.
Hus se je za papirnega tigra teološke fakultete menil ravno toliko, ko
likor resno je jemal ukaz nadškofa Sigismunda Albika – nič. Na prepoved
disputacije, ki je letela nanj osebno, je odgovoril posmehljivo, da naj na teo
loški fakulteti kar pripravijo univerzitetni zapor zanj in da fakulteta še pre
povedi ni znala spisati, kot je treba, kajti prepovedala da je javno razpravo
proti buli, ki jo je praški nadškof že itak sam omejil v posameznih točkah.
In tako se je napovedana Husova disputacija v veliki avli Karlove univerze
7. junija 1412 zgodila (Hus II 1904, 202–242).
Hus je po determinaciji najprej navedel deset mogočih razlogov, ki bi
utegnili govoriti v prid Janezovi buli, nato pa je polemično pretresel vsake
ga od njih. Svojo argumentacijo je razdelil na tri dele. V prvem je predsta
vil osem Wycleffeovih argumentov proti možnosti odpuščanja grehov z
odpustkom. V drugem delu je z argumenti iz Biblije in svetih očetov doka
zoval, da papeževa dajalnost ne vključuje direktne akcije s hladnim orož
jem, tj. da se papež z nasprotniki ne bi smel lasati na bojnem polju (Hus II
1904, 208, 219), temveč bi moral zanje – moliti. V tretjem delu je praški pro
fesor kritiziral sam tekst bule. Glavna polemika proti odpustkom je bila
zaobsežena v slednjem delu, ko je Hus izrekel lastno teološko pozicijo in
pri tem pokazal tudi precej izvirnosti ter odmikov od teologije M. Johna
Wycleffea Angleškega (Loserth 1884, 140–144). Hus je menil, da papež ne
more podeljevati odpustkov, ker ne poseduje moči razodetja, in tako tudi
ne gotovosti, ali isti prestopek taistemu grešniku, katerega odvezuje sam,
odpušča tudi Vsemogočni (Hus II 1904, 223). Sveti oče da tudi ne ve, ali je
grešnik predestiniran. Apostolik da s podeljevanjem odpustka tudi izniču
je moč kesanja, kajti ne more biti prepričan, da se dotični grešnik za svo
je početje tudi zares kesa. Hus je zaključil takole: »Zato sem iskal in še ved
no iščem, da bi našel, ali je kdo od svetnikov dajal odpustke, pa še nisem
ničesar našel« in da »nasprotovati tej buli pritiče zavoljo odrešitve duše«
(Sedlák ibid., 238). In tudi, da »ni prav dajati denarja papežu za prelivanje
krščanske krvi« (Scriptorum 1829, 16).
Za Husom je besedo poprijel humanist M. Hieronim Praški, ki ga je
kasneje pred koncilom v Konstanci doletela podobna usoda kot M. Jana
Husa, grmada. M. Hieronim je slovel kot mojster latinske elokvence in je na
disputaciji zbrane tako razvnel, da bi najraje takoj odšli kar v mestno hišo
58
Husova domača ustanova je še zagrozila s kaznijo vsakemu bakalarju teo
logije – ognjeviti teolog je bil tedaj baccalaureus formatus svete vede –, ki bi
si drznil oblikovati determinacijo o odpustkovnih bulah papeža Janeza, o
njih disputirati ali celo izrekati lastno sodbo.
Hus se je za papirnega tigra teološke fakultete menil ravno toliko, ko
likor resno je jemal ukaz nadškofa Sigismunda Albika – nič. Na prepoved
disputacije, ki je letela nanj osebno, je odgovoril posmehljivo, da naj na teo
loški fakulteti kar pripravijo univerzitetni zapor zanj in da fakulteta še pre
povedi ni znala spisati, kot je treba, kajti prepovedala da je javno razpravo
proti buli, ki jo je praški nadškof že itak sam omejil v posameznih točkah.
In tako se je napovedana Husova disputacija v veliki avli Karlove univerze
7. junija 1412 zgodila (Hus II 1904, 202–242).
Hus je po determinaciji najprej navedel deset mogočih razlogov, ki bi
utegnili govoriti v prid Janezovi buli, nato pa je polemično pretresel vsake
ga od njih. Svojo argumentacijo je razdelil na tri dele. V prvem je predsta
vil osem Wycleffeovih argumentov proti možnosti odpuščanja grehov z
odpustkom. V drugem delu je z argumenti iz Biblije in svetih očetov doka
zoval, da papeževa dajalnost ne vključuje direktne akcije s hladnim orož
jem, tj. da se papež z nasprotniki ne bi smel lasati na bojnem polju (Hus II
1904, 208, 219), temveč bi moral zanje – moliti. V tretjem delu je praški pro
fesor kritiziral sam tekst bule. Glavna polemika proti odpustkom je bila
zaobsežena v slednjem delu, ko je Hus izrekel lastno teološko pozicijo in
pri tem pokazal tudi precej izvirnosti ter odmikov od teologije M. Johna
Wycleffea Angleškega (Loserth 1884, 140–144). Hus je menil, da papež ne
more podeljevati odpustkov, ker ne poseduje moči razodetja, in tako tudi
ne gotovosti, ali isti prestopek taistemu grešniku, katerega odvezuje sam,
odpušča tudi Vsemogočni (Hus II 1904, 223). Sveti oče da tudi ne ve, ali je
grešnik predestiniran. Apostolik da s podeljevanjem odpustka tudi izniču
je moč kesanja, kajti ne more biti prepričan, da se dotični grešnik za svo
je početje tudi zares kesa. Hus je zaključil takole: »Zato sem iskal in še ved
no iščem, da bi našel, ali je kdo od svetnikov dajal odpustke, pa še nisem
ničesar našel« in da »nasprotovati tej buli pritiče zavoljo odrešitve duše«
(Sedlák ibid., 238). In tudi, da »ni prav dajati denarja papežu za prelivanje
krščanske krvi« (Scriptorum 1829, 16).
Za Husom je besedo poprijel humanist M. Hieronim Praški, ki ga je
kasneje pred koncilom v Konstanci doletela podobna usoda kot M. Jana
Husa, grmada. M. Hieronim je slovel kot mojster latinske elokvence in je na
disputaciji zbrane tako razvnel, da bi najraje takoj odšli kar v mestno hišo
58
