Page 50 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 50
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
agresivni in pogosto neobvladani vladar44 se tokrat ni želel spustiti v odprt
konflikt s papežem Janezom, kateremu je priznaval obedienco dežel krone
sv. Václava. Proti buli in odpustkom je nato Hus spisal oster protest, v kate
rem je trdil, da je bula papeža Janeza v opreki z Božjo besedo in da odpustki
niso drugega kot laž ter da zaradi njih nastajajo prepiri, razprtije in druge
homatije. Med ostalim je zapisal:
Apostolicus capiens multam pecuniam ab hominibus, nihil boni
per hoc disponit, sed ad suam pompam et superbiam expendit
et inter cardinales dividit [...] verius et cercius esset paganis cre
dendum, quia quod promittunt, fidelius et amlius tenent. (Sedlák
1996, 232, op. 1.)
Toda tudi to pisanje vladarja ni premaknilo: razglasitev bule naj se iz
vede, kralj pa je ukazal, naj komisarjem pri tem nihče ne nasprotuje. In se je
zgodila: slovesno, z bobnanjem je bila bula razglašena na vseh javnih mes
tih v Pragi, komisarji pa so ljudi spodbujali, naj se kar najhitreje spovedo, se
poprimejo čolniča zaslug svetnikov in si zagotovijo odpustek. Toda cel pod
vig je premočno smrdel po običajni ljudski trgovini in kar nič ni bilo čutiti
privzdignjenega kadila (po)duhov(lje)nosti. Podobno, kot so dobrih sto let
kasneje Tetzel in Fuggerji že na začetku spravili na slab glas odpustke pape
ža Leona X. oz. nadškofa Albrechta Brandenburškega – in dali s tem Luthru
netivo za razmišljanje ne le o odpustkih, temveč o tako temeljni reči, kot so
»robni pogoji« za milost Božjo in odrešitev (zgolj po veri) –, tako so tudi Václav
Tiem in njegovi komisarji reč poprijeli čisto po kramarsko. Tiem je za razgla
šanje odpustkovne bule po deželi proti plačilu nanovačil celo take klerike,
ki so si dali precej bolj kot z deseto Božjo zapovedjo opraviti z glagoli (pri)-
grabiti, obrati, oskubsti in pridobiti, namesto denarja pa so od vernikov je
mali tudi otipljivo nelikvidno imovino – ovce, koze, krave ... (Hus I 1904,
64; Sedlák ibid., 232–233). Na to eksplicitno referira besedilo ljudske pesmi,
ki je nastala v Pragi po letu 1412 in glasi:
Bubeník, ten je nosí v voze,
raduje se každé koze,
ktož mu ovci, krávu dá,
všecky řimské odpustky má,
pekla i propasti. (Nejedlý 1907, 424.)
44 Tomek 1875, 362, 366–272 (reakcije kralja Václava IV. ob zadevi Jana Nepomuka);
prim. Palacký II 1968, 420–422.
50
agresivni in pogosto neobvladani vladar44 se tokrat ni želel spustiti v odprt
konflikt s papežem Janezom, kateremu je priznaval obedienco dežel krone
sv. Václava. Proti buli in odpustkom je nato Hus spisal oster protest, v kate
rem je trdil, da je bula papeža Janeza v opreki z Božjo besedo in da odpustki
niso drugega kot laž ter da zaradi njih nastajajo prepiri, razprtije in druge
homatije. Med ostalim je zapisal:
Apostolicus capiens multam pecuniam ab hominibus, nihil boni
per hoc disponit, sed ad suam pompam et superbiam expendit
et inter cardinales dividit [...] verius et cercius esset paganis cre
dendum, quia quod promittunt, fidelius et amlius tenent. (Sedlák
1996, 232, op. 1.)
Toda tudi to pisanje vladarja ni premaknilo: razglasitev bule naj se iz
vede, kralj pa je ukazal, naj komisarjem pri tem nihče ne nasprotuje. In se je
zgodila: slovesno, z bobnanjem je bila bula razglašena na vseh javnih mes
tih v Pragi, komisarji pa so ljudi spodbujali, naj se kar najhitreje spovedo, se
poprimejo čolniča zaslug svetnikov in si zagotovijo odpustek. Toda cel pod
vig je premočno smrdel po običajni ljudski trgovini in kar nič ni bilo čutiti
privzdignjenega kadila (po)duhov(lje)nosti. Podobno, kot so dobrih sto let
kasneje Tetzel in Fuggerji že na začetku spravili na slab glas odpustke pape
ža Leona X. oz. nadškofa Albrechta Brandenburškega – in dali s tem Luthru
netivo za razmišljanje ne le o odpustkih, temveč o tako temeljni reči, kot so
»robni pogoji« za milost Božjo in odrešitev (zgolj po veri) –, tako so tudi Václav
Tiem in njegovi komisarji reč poprijeli čisto po kramarsko. Tiem je za razgla
šanje odpustkovne bule po deželi proti plačilu nanovačil celo take klerike,
ki so si dali precej bolj kot z deseto Božjo zapovedjo opraviti z glagoli (pri)-
grabiti, obrati, oskubsti in pridobiti, namesto denarja pa so od vernikov je
mali tudi otipljivo nelikvidno imovino – ovce, koze, krave ... (Hus I 1904,
64; Sedlák ibid., 232–233). Na to eksplicitno referira besedilo ljudske pesmi,
ki je nastala v Pragi po letu 1412 in glasi:
Bubeník, ten je nosí v voze,
raduje se každé koze,
ktož mu ovci, krávu dá,
všecky řimské odpustky má,
pekla i propasti. (Nejedlý 1907, 424.)
44 Tomek 1875, 362, 366–272 (reakcije kralja Václava IV. ob zadevi Jana Nepomuka);
prim. Palacký II 1968, 420–422.
50
