Page 51 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 51
tekst in kontekst: de ecclesia – fatalno besedilo m. jana husa ...
Toda Husova kritika je bila precej globlja – in temeljna. Ni se upiral le
neredu, nepoštenosti in nebrzdanemu posvetnjaštvu pri zbiranju denar
ja, ki so ga med drugim v treh najpomembnejših praških cerkvah, pri Sv.
Vítu, na Vyšehradu in v Týnski cerkvi, metali v velike skrinje za cerkve
ne darove, temveč je najresneje dvomil v samo podstat razpisovanja od
pustkov, v papeški primat in tako v nauk o cerkvi. Sveti oče papež da nima
nikakršne pravice do posvetne oblasti in njene obrambe.45 Takisto nima
pravice prodajati odpustke za denar, sploh pa da nima zaresne moči po
deljevati kakršne koli odpustke, kajti grehe lahko odpušča – in tako pode
li odpustek in posamičnika peze prestopkov razbremeni – samo Vsevišnji,
vse drugo pa da je kramarsko grabljenje novcev, ki mu mora pravoverni
kristjan nasprotovati, četudi za ceno bridke, celo mučeniške smrti. In sled
nje je bilo Husovo temeljno stališče, ki ga je zagovarjal do lastnega konca.
Toda najprej je moral svoje poglede dati v obtok in zanje nagovori
ti »javno mnenje«. Bil je prepričan, da ima za seboj tako praške meščane,
zlasti češke, ki jim je v njihovem jeziku pridigal v Betlehemski kapeli, kot
tudi Karlovo univerzo. Zato je svoj protest napravil javen. Na eni strani je,
kot je brati v virih,
Magister Hus na skoraj vsaki svoji pridigi[46] v Betlehemski ka
peli nagovarjal ljudi, naj nikar ne dajejo denarja za te odpustke
(Scriptorum 1829, 26),
na drugi pa je na univerzi dosegel, da je rektor Marek iz Hradca sklical aka
demski zbor o perečem vprašanju.
Toda »magistri naši«, profesorji svete teologije na Karlovi univerzi so
pred retorično ponavadi precej burnim splošnim akademskim shodom o
45 Hus je bil eden izmed pomembnih zgodnjih evropskih intelektualcev, ki so kritično
obravnavali srednjeveško Konstantinovo darovnico. Dozdevno podelitev posvetne
moči, »drugega meča«, rimskemu papežu je imel Hus iz teoloških ozirov za skraj
no problematično, in sicer iz drugačnih razlogov kot Lorenzo Valla, ki je na podlagi
zgodovinske kritike teksta v delu De falso credita et ementita Constantini donatione
declamatio (1506) z zgodovinsko slovnično analizo samostalnika satraps (XII.38–39)
ipd. ugotovil, da gre za srednjeveški tekstni ponaredek, ki je znatno mlajši od termi
na nastanka, kot ga listina zatrjuje (Valla 2009, 60–62).
46 Odlomek takšne Husove pridige na 12. maja, na praznik Gospodovega vnebohoda, v
katerem Hus argumentira, zakaj prelati ne morejo storiti čudežev, glasi: »Et hoc pa
tet in bullis papalibus nunc currentibus, ubi datur remissio a pena et a culpa danti
bus pecuniam ad bellum Ladislaum regem ad ipsum occidendum et ipsum usque ad
generacionem quartam condempnantes, cum fortase non perveniet ad generacio
nem quartam inu sua genealogia et si deveniat, condempnabunt nondum natos, qui
fortasse sunt predestinati. Ecce iustica!« Sedlák ibid., 234, op. 4.
51
Toda Husova kritika je bila precej globlja – in temeljna. Ni se upiral le
neredu, nepoštenosti in nebrzdanemu posvetnjaštvu pri zbiranju denar
ja, ki so ga med drugim v treh najpomembnejših praških cerkvah, pri Sv.
Vítu, na Vyšehradu in v Týnski cerkvi, metali v velike skrinje za cerkve
ne darove, temveč je najresneje dvomil v samo podstat razpisovanja od
pustkov, v papeški primat in tako v nauk o cerkvi. Sveti oče papež da nima
nikakršne pravice do posvetne oblasti in njene obrambe.45 Takisto nima
pravice prodajati odpustke za denar, sploh pa da nima zaresne moči po
deljevati kakršne koli odpustke, kajti grehe lahko odpušča – in tako pode
li odpustek in posamičnika peze prestopkov razbremeni – samo Vsevišnji,
vse drugo pa da je kramarsko grabljenje novcev, ki mu mora pravoverni
kristjan nasprotovati, četudi za ceno bridke, celo mučeniške smrti. In sled
nje je bilo Husovo temeljno stališče, ki ga je zagovarjal do lastnega konca.
Toda najprej je moral svoje poglede dati v obtok in zanje nagovori
ti »javno mnenje«. Bil je prepričan, da ima za seboj tako praške meščane,
zlasti češke, ki jim je v njihovem jeziku pridigal v Betlehemski kapeli, kot
tudi Karlovo univerzo. Zato je svoj protest napravil javen. Na eni strani je,
kot je brati v virih,
Magister Hus na skoraj vsaki svoji pridigi[46] v Betlehemski ka
peli nagovarjal ljudi, naj nikar ne dajejo denarja za te odpustke
(Scriptorum 1829, 26),
na drugi pa je na univerzi dosegel, da je rektor Marek iz Hradca sklical aka
demski zbor o perečem vprašanju.
Toda »magistri naši«, profesorji svete teologije na Karlovi univerzi so
pred retorično ponavadi precej burnim splošnim akademskim shodom o
45 Hus je bil eden izmed pomembnih zgodnjih evropskih intelektualcev, ki so kritično
obravnavali srednjeveško Konstantinovo darovnico. Dozdevno podelitev posvetne
moči, »drugega meča«, rimskemu papežu je imel Hus iz teoloških ozirov za skraj
no problematično, in sicer iz drugačnih razlogov kot Lorenzo Valla, ki je na podlagi
zgodovinske kritike teksta v delu De falso credita et ementita Constantini donatione
declamatio (1506) z zgodovinsko slovnično analizo samostalnika satraps (XII.38–39)
ipd. ugotovil, da gre za srednjeveški tekstni ponaredek, ki je znatno mlajši od termi
na nastanka, kot ga listina zatrjuje (Valla 2009, 60–62).
46 Odlomek takšne Husove pridige na 12. maja, na praznik Gospodovega vnebohoda, v
katerem Hus argumentira, zakaj prelati ne morejo storiti čudežev, glasi: »Et hoc pa
tet in bullis papalibus nunc currentibus, ubi datur remissio a pena et a culpa danti
bus pecuniam ad bellum Ladislaum regem ad ipsum occidendum et ipsum usque ad
generacionem quartam condempnantes, cum fortase non perveniet ad generacio
nem quartam inu sua genealogia et si deveniat, condempnabunt nondum natos, qui
fortasse sunt predestinati. Ecce iustica!« Sedlák ibid., 234, op. 4.
51
