Page 45 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 45
tekst in kontekst: de ecclesia – fatalno besedilo m. jana husa ...
(1331–1384),38 in sicer De Ecclesia (1378) in De potestate papae (1378), ugoto
vljene pa so bile tudi nezanemarljive tekstno genealoške povezave z drugimi
Wycleffeovimi traktati – De civili dominio, De blasphemia, De fide catholi-
ca, De paupertate Christi, Ad argumenta aemuli – in s pridigami angleške
ga teologa (Sedlák ibid., 372). Razmerje med Husovo Cerkvijo in O papeški
moči angleškega teologa je na številnih mestih celo tako bližnje, da gre pri
Husu pogosto za zgolj jezikovno redakcijo (npr. semantično nerazlikovalna
menjava besedn ega reda, toda brez spremembe mej povedi ali odstavkov)
latinskega izvirnika oxfordskega profesorja.39 Toda, kot so razpoznali celo
izrazito katoliško pravoverni raziskovalci življenja in dela M. Husa (npr. J.
Sedlák), ne gre za plagiat, temveč za Husovo receptivno mentalno struktu
ro (Sedlák ibid., 359) in tudi za precej običajno tekstno značilnost (pozno)
srednjeveške in zgodnjenovoveške učene kulture, in sicer translatio.
V navadi je bilo namreč precej »svobodno« posamičniško avtorsko po
stopanje z viri, izrazito drugačno, kot ga je znanost usvojila skozi stoletja od
srednjega veka do danes: Izvirni teksti so takrat pogosto (p)ostali semantič
na predloga za bolj ali manj izvirno pisanje, ne le prevajanje,40 kajti koncept
individualnega, in torej avtorstva, ni bil izoblikovan na enak način, kot ga je
razpoznati v stoletjih po nastopu renesanse in humanizma. Češki magister
je tako lastne misli povsem tekoče izrekal s tekstnimi strukturami, ki jih je
v letih pred nastankom lastne Cerkve prebral v spisih otoškega učenjaka.
38 Prvi tekstni dokaz Husove aktivne refleksivne recepcije tekstov Johna Wycleffea da
tira v leto 1398. Todaj si je Hus kot čisto svež univerzitetni učitelj artistične fakulte
te Karlove univerze (magister actu regens) prepisal štiri Wycleffeove filozofske trak
tate – De individuatione temporis, De ideis, De materia et forma in De universalibus.
Rokopis je bil med tridesetletno vojno s strani švedskih vojakov odnesen iz Prage,
danes se nahaja pod signaturo A 164 v Kunigliga biblioteket – Sveriges nationalbibi
lotek, v njem pa je ob Wycleffeovih tekstih najti na moč pomenljive robne opombe,
napisane z roko M. Jana: »Zlata je vredno, kar je slišati tukaj,« »O, Wycleff, Wycleff,
kako ti takoj zmešaš glavo« in »Dragi Wycleff, naj ti Bog da nebeško kraljestvo.«
(Sedlák ibid., 79, op. 2.)
39 Glej npr. tekstno analizo in primerjavo med Wycleffeovim De potestate papae in
Husovim De Ecclesia v: Loserth 1907, XLII–XLVIII.
40 V slovenski književnosti se ta koncept izrazito odslikava v opusu Primoža Trubarja.
Za njegov besedilni svet se na prvi pogled zdi, da je predvsem prevodnega značaja
oziroma bi tak glede na status izvirnikov (Sveto pismo, simbolične knjige) moral biti,
pa je tekstna analiza kot del primarnega znanstvenoraziskovalnega dela pri pripravi
Zbranih del Primoža Trubarja skozi leta pokazala, da Trubar od prevajanja izvirnika
preko preubesedovanja prehaja k avtorskemu pisanju na podlagi primarnega dela v
tujem, neslovenskem jeziku (knjige kajpak podpisuje z izvirnim naslovom, toda po
jasni svoj prevajalski pristop), in to celo pri prevajanju Svetega pisma (več v Vinkler
2019).
45
(1331–1384),38 in sicer De Ecclesia (1378) in De potestate papae (1378), ugoto
vljene pa so bile tudi nezanemarljive tekstno genealoške povezave z drugimi
Wycleffeovimi traktati – De civili dominio, De blasphemia, De fide catholi-
ca, De paupertate Christi, Ad argumenta aemuli – in s pridigami angleške
ga teologa (Sedlák ibid., 372). Razmerje med Husovo Cerkvijo in O papeški
moči angleškega teologa je na številnih mestih celo tako bližnje, da gre pri
Husu pogosto za zgolj jezikovno redakcijo (npr. semantično nerazlikovalna
menjava besedn ega reda, toda brez spremembe mej povedi ali odstavkov)
latinskega izvirnika oxfordskega profesorja.39 Toda, kot so razpoznali celo
izrazito katoliško pravoverni raziskovalci življenja in dela M. Husa (npr. J.
Sedlák), ne gre za plagiat, temveč za Husovo receptivno mentalno struktu
ro (Sedlák ibid., 359) in tudi za precej običajno tekstno značilnost (pozno)
srednjeveške in zgodnjenovoveške učene kulture, in sicer translatio.
V navadi je bilo namreč precej »svobodno« posamičniško avtorsko po
stopanje z viri, izrazito drugačno, kot ga je znanost usvojila skozi stoletja od
srednjega veka do danes: Izvirni teksti so takrat pogosto (p)ostali semantič
na predloga za bolj ali manj izvirno pisanje, ne le prevajanje,40 kajti koncept
individualnega, in torej avtorstva, ni bil izoblikovan na enak način, kot ga je
razpoznati v stoletjih po nastopu renesanse in humanizma. Češki magister
je tako lastne misli povsem tekoče izrekal s tekstnimi strukturami, ki jih je
v letih pred nastankom lastne Cerkve prebral v spisih otoškega učenjaka.
38 Prvi tekstni dokaz Husove aktivne refleksivne recepcije tekstov Johna Wycleffea da
tira v leto 1398. Todaj si je Hus kot čisto svež univerzitetni učitelj artistične fakulte
te Karlove univerze (magister actu regens) prepisal štiri Wycleffeove filozofske trak
tate – De individuatione temporis, De ideis, De materia et forma in De universalibus.
Rokopis je bil med tridesetletno vojno s strani švedskih vojakov odnesen iz Prage,
danes se nahaja pod signaturo A 164 v Kunigliga biblioteket – Sveriges nationalbibi
lotek, v njem pa je ob Wycleffeovih tekstih najti na moč pomenljive robne opombe,
napisane z roko M. Jana: »Zlata je vredno, kar je slišati tukaj,« »O, Wycleff, Wycleff,
kako ti takoj zmešaš glavo« in »Dragi Wycleff, naj ti Bog da nebeško kraljestvo.«
(Sedlák ibid., 79, op. 2.)
39 Glej npr. tekstno analizo in primerjavo med Wycleffeovim De potestate papae in
Husovim De Ecclesia v: Loserth 1907, XLII–XLVIII.
40 V slovenski književnosti se ta koncept izrazito odslikava v opusu Primoža Trubarja.
Za njegov besedilni svet se na prvi pogled zdi, da je predvsem prevodnega značaja
oziroma bi tak glede na status izvirnikov (Sveto pismo, simbolične knjige) moral biti,
pa je tekstna analiza kot del primarnega znanstvenoraziskovalnega dela pri pripravi
Zbranih del Primoža Trubarja skozi leta pokazala, da Trubar od prevajanja izvirnika
preko preubesedovanja prehaja k avtorskemu pisanju na podlagi primarnega dela v
tujem, neslovenskem jeziku (knjige kajpak podpisuje z izvirnim naslovom, toda po
jasni svoj prevajalski pristop), in to celo pri prevajanju Svetega pisma (več v Vinkler
2019).
45
