Page 46 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 46
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
Omenjena tekstna genealogija na ravni Wycleffe-Husove teologije o
cerkvi in njeni strukturi, odpustkih in papeški moči signalizira poustvar
jalno recepcijo wyklefizma v univerzitetni učeni kulturi na evropskem
kontinentu. Prepisi Wycleffeovih del pridejo namreč v Prago z učenjaki,
ki so na Oxfordu ali drugje, pogosto v Parizu (Vojtěch Raňkův z Ježova,
Matěj z Janova, prim. Sedlák ibid., 66–75), dosegli akademske časti in se
nato vrnili na novoustanovljeno univerzo v Prago. Mesto ob Vltavi namreč
pod Karlom IV. ni veljalo samo za caput Regni Bohemiae, temveč kar za
mater urbium. Tako se je ob ideariju in imaginariju odpora proti nadob
lasti papeške stolice vzpostavila intelektualnozgodovinska navezavo med
Wycleffeom, Husom ter njegovimi češkimi in nemškimi zgodovinskimi na
sledniki – luteransko reformacijo 16. stoletja. Kajti tudi slednja v Luthrovih
Resolutiones disputationum de indulgentiarum virtute (1518) svoje miselno
izhodišče primarno zasidra na isti točki kot Wycleffe in Hus. Na neobhodni
potrebi po razpravi o smislu odpustkov in na kritiki brezsramnega meše
tarjenja z močjo ključev. Slednje se je tedanjemu nemškemu sleherniku, ki
se je kakorkoli srečal s sugestivno pridižno retoriko Johanna Tetzela, kaza
lo kot strah vzbujajoči nagovor o naglavnem pomenu reševanja grešnih duš
iz vic, pripadnik učene kulture pa ni mogel mimo dosti bolj večplastnih ča
snih in večnih dimenzij celega podjetja. Ne mimo vprašanja, ali ni zaklad
storitve dobrih del kar poglavitna zadrega samega namena odpustka, ali,
kot je zapisal Luther: »Zakladi odpustkov so mreže, v katere zdaj lovijo bo
gastvo ljudi.« (Luther 2001, 137.)
In na koncu tudi ne mimo najbolj zagatnega: Če že zaklad dobrih del
svetnikov duši ne pomore v srečno večnost, ali je navaden smrtnik sploh
zmožen karkoli zares storiti za lastno odrešitev? In če pozemski slehernik
ni kos temu podvigu, kdo ga tedaj (z)more odrešti? Od tod do sola gratia pa
ni več daleč ...
Kot kasneje Luthrove teze (1517) in knjiga (1518) tudi Husov traktat De
Ecclesia dolguje svoj nastanek prodaji odpustkov. Češki pridigar, univer
zitetni profesor in teolog je prišel namreč leta 1412 v prelomni spor s pra
škim nadškofom Sigismundom Albikom z Uničova (1358–1427), vedno bolj
dinamična in nazadnje srdita praška kontroverza pa je zadevala pridobit
ne namere (proti)papeža Janeza XXIII. v Praški nadškofiji in Litomyšlski
škofiji Češkega kraljestva. (Proti)papež Janez, s polnim imenom Baldassare
Cossa, ki je kasneje na koncilu v Konstanci abdiciral in nekaj časa obti
čal celo za rešetkami istega zapora kot M. Jan Hus, v gradu konstanškega
škofa Gottlieben, je bil bolj ali manj »mož brez posebnosti« med visokim
46
Omenjena tekstna genealogija na ravni Wycleffe-Husove teologije o
cerkvi in njeni strukturi, odpustkih in papeški moči signalizira poustvar
jalno recepcijo wyklefizma v univerzitetni učeni kulturi na evropskem
kontinentu. Prepisi Wycleffeovih del pridejo namreč v Prago z učenjaki,
ki so na Oxfordu ali drugje, pogosto v Parizu (Vojtěch Raňkův z Ježova,
Matěj z Janova, prim. Sedlák ibid., 66–75), dosegli akademske časti in se
nato vrnili na novoustanovljeno univerzo v Prago. Mesto ob Vltavi namreč
pod Karlom IV. ni veljalo samo za caput Regni Bohemiae, temveč kar za
mater urbium. Tako se je ob ideariju in imaginariju odpora proti nadob
lasti papeške stolice vzpostavila intelektualnozgodovinska navezavo med
Wycleffeom, Husom ter njegovimi češkimi in nemškimi zgodovinskimi na
sledniki – luteransko reformacijo 16. stoletja. Kajti tudi slednja v Luthrovih
Resolutiones disputationum de indulgentiarum virtute (1518) svoje miselno
izhodišče primarno zasidra na isti točki kot Wycleffe in Hus. Na neobhodni
potrebi po razpravi o smislu odpustkov in na kritiki brezsramnega meše
tarjenja z močjo ključev. Slednje se je tedanjemu nemškemu sleherniku, ki
se je kakorkoli srečal s sugestivno pridižno retoriko Johanna Tetzela, kaza
lo kot strah vzbujajoči nagovor o naglavnem pomenu reševanja grešnih duš
iz vic, pripadnik učene kulture pa ni mogel mimo dosti bolj večplastnih ča
snih in večnih dimenzij celega podjetja. Ne mimo vprašanja, ali ni zaklad
storitve dobrih del kar poglavitna zadrega samega namena odpustka, ali,
kot je zapisal Luther: »Zakladi odpustkov so mreže, v katere zdaj lovijo bo
gastvo ljudi.« (Luther 2001, 137.)
In na koncu tudi ne mimo najbolj zagatnega: Če že zaklad dobrih del
svetnikov duši ne pomore v srečno večnost, ali je navaden smrtnik sploh
zmožen karkoli zares storiti za lastno odrešitev? In če pozemski slehernik
ni kos temu podvigu, kdo ga tedaj (z)more odrešti? Od tod do sola gratia pa
ni več daleč ...
Kot kasneje Luthrove teze (1517) in knjiga (1518) tudi Husov traktat De
Ecclesia dolguje svoj nastanek prodaji odpustkov. Češki pridigar, univer
zitetni profesor in teolog je prišel namreč leta 1412 v prelomni spor s pra
škim nadškofom Sigismundom Albikom z Uničova (1358–1427), vedno bolj
dinamična in nazadnje srdita praška kontroverza pa je zadevala pridobit
ne namere (proti)papeža Janeza XXIII. v Praški nadškofiji in Litomyšlski
škofiji Češkega kraljestva. (Proti)papež Janez, s polnim imenom Baldassare
Cossa, ki je kasneje na koncilu v Konstanci abdiciral in nekaj časa obti
čal celo za rešetkami istega zapora kot M. Jan Hus, v gradu konstanškega
škofa Gottlieben, je bil bolj ali manj »mož brez posebnosti« med visokim
46
