Page 37 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 37
tekst in kontekst: de ecclesia – fatalno besedilo m. jana husa ...
počnete, ko hočete s takšnimi pridigami zrušiti stavbo cerkve.
(Hlaváček ibid., 123.)
Negodovanje kardinala d‘Aillyja je nadvse pomenljivo in vredno raz
misleka. Šlo je namreč za komunikacijski »opozorilni strel« Husu, da je
v svoji apostolski vnemi pač zavestno pustil ob strani, da je bila pridižna
eksegeza tedaj tudi ultimativna oblika nadstanovske (pre)moči. Kajti ko se
je skozi usta klerika izrekala v ljudski kulturi, je s prižnice sleherniku spre
govoril sam Pantokrator. In ta je tedaj definiral ter osmišljal čas, prostor in
vse bitje ter nehanje, ki je bilo, je in se je za slehernika šele imelo zgoditi.
Brez preostanka poslednjo reč, ki si jo je človek mogel zamisliti, predstavi
ti in izreči, tod ali onstran, »spe ali bde«. Kaj pa, če je Vsevladar v ljudskem
(vernakularnem) jeziku skozi pridigarjevo grmenje karal visoki kler zavol
jo njegovih mesenih poželenj, pohlepa, pridobitnih homatij, nebrzdanega
uživaštva, posvetnjaštva in celo razvratnosti ... Hus je bil brezkompromisen:
O, da bi o tem premišljali papeži, kardinali, patriarhi, primasi,
nadškofi, škofi, opati, prošti, naddijakoni, priorji, dekani, župniki,
duhovniki, gvardijani, redovniki in menihi, ki ne le, da ne nehajo
braniti prešuštva, temveč nekateri med njimi zaradi strahu pred
drugimi ali zaradi odobravanja javnosti in, kar je še bolj grešno,
zavoljo daril prikrivajo prešuštvo in ostale zločine podrejenih ali
jih dovoljujejo, posamezni med njimi, pretrdovratni grešniki, pa
celo sami padajo v prešuštvo, kar je najhuje. (Hus I 1904, 170).
Prav ta strukturna lastnost biblične eksegeze kot javne komunikaci
je – diskurz v vernakularnem jeziku za najbolj splošnega, in torej množič-
nega recipienta – in tako kritika poglavitnega dela učene kulture, visokega
klera, križana s tiskom, »internetom« svojega časa, je bila glavno orodje –
in orožje –, ki ga je dobrih sto let kasneje nadvse pogosto, spretno in učin
kovito rabil Martin Luther. Na slednje je postal prvi zares pozoren an
gleški učenjak Cuthbert Tunstall, kasnejši durhamski knezoškof, ki je kot
diplomat na državnem zboru v Wormsu maja 1521. opazoval, nekaj malega
tudi prisluškoval, za svojega kralja Henrika VIII. In je nato Henrikovega
kanclerja, kardinala Thomasa Wolseyja, v Whitehall pisno opozoril: nag
lavna težava pri bojevitem nemškem menihu da niti nista Luthrova teo
logija in kritika cerkve, kajti podobno je z ostrim jezikom ali z brezkom
promisnim peresom izrekal tudi že kdo pred njim, celo najbolj pravoverni
sinovi matere cerkve, temveč »nemška teologija za navadne Nemce«. Da
37
počnete, ko hočete s takšnimi pridigami zrušiti stavbo cerkve.
(Hlaváček ibid., 123.)
Negodovanje kardinala d‘Aillyja je nadvse pomenljivo in vredno raz
misleka. Šlo je namreč za komunikacijski »opozorilni strel« Husu, da je
v svoji apostolski vnemi pač zavestno pustil ob strani, da je bila pridižna
eksegeza tedaj tudi ultimativna oblika nadstanovske (pre)moči. Kajti ko se
je skozi usta klerika izrekala v ljudski kulturi, je s prižnice sleherniku spre
govoril sam Pantokrator. In ta je tedaj definiral ter osmišljal čas, prostor in
vse bitje ter nehanje, ki je bilo, je in se je za slehernika šele imelo zgoditi.
Brez preostanka poslednjo reč, ki si jo je človek mogel zamisliti, predstavi
ti in izreči, tod ali onstran, »spe ali bde«. Kaj pa, če je Vsevladar v ljudskem
(vernakularnem) jeziku skozi pridigarjevo grmenje karal visoki kler zavol
jo njegovih mesenih poželenj, pohlepa, pridobitnih homatij, nebrzdanega
uživaštva, posvetnjaštva in celo razvratnosti ... Hus je bil brezkompromisen:
O, da bi o tem premišljali papeži, kardinali, patriarhi, primasi,
nadškofi, škofi, opati, prošti, naddijakoni, priorji, dekani, župniki,
duhovniki, gvardijani, redovniki in menihi, ki ne le, da ne nehajo
braniti prešuštva, temveč nekateri med njimi zaradi strahu pred
drugimi ali zaradi odobravanja javnosti in, kar je še bolj grešno,
zavoljo daril prikrivajo prešuštvo in ostale zločine podrejenih ali
jih dovoljujejo, posamezni med njimi, pretrdovratni grešniki, pa
celo sami padajo v prešuštvo, kar je najhuje. (Hus I 1904, 170).
Prav ta strukturna lastnost biblične eksegeze kot javne komunikaci
je – diskurz v vernakularnem jeziku za najbolj splošnega, in torej množič-
nega recipienta – in tako kritika poglavitnega dela učene kulture, visokega
klera, križana s tiskom, »internetom« svojega časa, je bila glavno orodje –
in orožje –, ki ga je dobrih sto let kasneje nadvse pogosto, spretno in učin
kovito rabil Martin Luther. Na slednje je postal prvi zares pozoren an
gleški učenjak Cuthbert Tunstall, kasnejši durhamski knezoškof, ki je kot
diplomat na državnem zboru v Wormsu maja 1521. opazoval, nekaj malega
tudi prisluškoval, za svojega kralja Henrika VIII. In je nato Henrikovega
kanclerja, kardinala Thomasa Wolseyja, v Whitehall pisno opozoril: nag
lavna težava pri bojevitem nemškem menihu da niti nista Luthrova teo
logija in kritika cerkve, kajti podobno je z ostrim jezikom ali z brezkom
promisnim peresom izrekal tudi že kdo pred njim, celo najbolj pravoverni
sinovi matere cerkve, temveč »nemška teologija za navadne Nemce«. Da
37
