Page 35 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 35
tekst in kontekst: de ecclesia – fatalno besedilo m. jana husa ...
širšega razmišljanja o cerkvi v osrednji Evropi oz. v Reichu. Primerljive re
miniscence brez posebne genealoške navezave na angleški prostor, ki je bila
očitana Husu, je namreč prebrati tudi pri Mojstru Eckhartu, pri njegovem
učencu Johannesu Taulerju in v nemški mistiki vse do Luthra, je pa to v
praksi pomenilo, da je Hus stopil na prste povsem pragmatičnim zasebni
škim interesom visokega klera (clerus maior).
Slednje je doma, v Pragi, storil tudi kdaj dotlej: svoje stanovske tova
riše je zavoljo priležništva in nerednega življenja ostro karal kot sinodal
ni pridigar, in sicer tedaj z močjo položaja – Praške nadškofije.29 Slednje ni
bilo nič neobičajnega in je bilo posledica organizacije, ki jo je Praški diecezi
in njej podrejeni Litomyšlski škofiji vtisnil škof Arnošt iz Pardubic, in sicer
leta 1349 s Statuti (Statuta provincialia de anno 1349; prim. Hus I 1904, 169).
Toda Hus je nežlahtno ravnanje svojih kleriških kolegov bičal tudi
iz lastnega nagiba in volje, v nobenem primeru pa ni mogel računati na
hvaležn ost kanonikov kapitlja sv. Víta in podobnih osebic, kot je bil npr.
Ludvik Kojata, o katerih pripoveduje Václav Vladivoj Tomek (1875, 237–245)
v svoji Zgodovini mesta Prage takole:
Prav mizeren primerek pa je bil župnik pri sv. Janezu na Podskalí
Ludvik Kojata ... Tudi on je imel priležnico, ki je prebivala na
Vyšehradu; poleg tega si je v svoji hiši, ki jo je imel pod samo
stanom sv. Katarine nasproti šole sv. Apolinarija, omislil javno
kurbišče, v katerem je imel včasih štiri, drugič spet šest ali osem
prostitutk, h katerim je bil prost dostop. Bil je tudi strasten igra
lec na srečo. Na takšno zabavo je hodil v hišo Hensela Glaserja
in Markete Pletlove na Staré město, od časa do časa tam zaigral
celo lastna oblačila in se nato ponoči nag vračal proti hiši svoje
odisejade vztrajal Hus, prizadeval za povsem pragmatične pozemske reči: kako zli
kati tak seznam artikulov, ki bi še vedno pokazal problematičnost učenja češke
ga duhovnika s stališča tedaj veljavnih cerkvenih kanonov, pa bi bil hkrati dovolj
»blag«, da bi ga Hus lahko sprejel in izrekel tako željeni Revoco. Zabarella se je, kot je
misliti, zavedal morebitnih »družbenih« posledic Husovega procesa pred koncilom
in tudi moči češkega plemstva. Le-to je svojega pridigarja podpiralo takrat in nje
gove nauke v desetletju in pol po Husovi smrti skrajno odločno branilo celo na boj
nem polju – »proti vsem«, kot je znameniti zgodovinski roman o »bojevnikih Božjih
in njegove besede« poimenoval Alois Jirásek (slovenski prevod: Jirásek, Alois. 1959.
Proti vsem. Ljubljana: Državna založba Slovenije). Misliti je, da si je Zabarella priza
deval izogniti se bližajočemu se totalnemu konfliktu s Čehi.
29 Pomenljiva je zlasti druga Husova sinodalna pridiga, iz 1407., v kateri je najti misel,
da duhovniki, ki ne živijo po zgledu Jezusa Kristusa, niso pravi kristjani, temveč an
tikristi (Sedlák ibid., 117–122).
35
širšega razmišljanja o cerkvi v osrednji Evropi oz. v Reichu. Primerljive re
miniscence brez posebne genealoške navezave na angleški prostor, ki je bila
očitana Husu, je namreč prebrati tudi pri Mojstru Eckhartu, pri njegovem
učencu Johannesu Taulerju in v nemški mistiki vse do Luthra, je pa to v
praksi pomenilo, da je Hus stopil na prste povsem pragmatičnim zasebni
škim interesom visokega klera (clerus maior).
Slednje je doma, v Pragi, storil tudi kdaj dotlej: svoje stanovske tova
riše je zavoljo priležništva in nerednega življenja ostro karal kot sinodal
ni pridigar, in sicer tedaj z močjo položaja – Praške nadškofije.29 Slednje ni
bilo nič neobičajnega in je bilo posledica organizacije, ki jo je Praški diecezi
in njej podrejeni Litomyšlski škofiji vtisnil škof Arnošt iz Pardubic, in sicer
leta 1349 s Statuti (Statuta provincialia de anno 1349; prim. Hus I 1904, 169).
Toda Hus je nežlahtno ravnanje svojih kleriških kolegov bičal tudi
iz lastnega nagiba in volje, v nobenem primeru pa ni mogel računati na
hvaležn ost kanonikov kapitlja sv. Víta in podobnih osebic, kot je bil npr.
Ludvik Kojata, o katerih pripoveduje Václav Vladivoj Tomek (1875, 237–245)
v svoji Zgodovini mesta Prage takole:
Prav mizeren primerek pa je bil župnik pri sv. Janezu na Podskalí
Ludvik Kojata ... Tudi on je imel priležnico, ki je prebivala na
Vyšehradu; poleg tega si je v svoji hiši, ki jo je imel pod samo
stanom sv. Katarine nasproti šole sv. Apolinarija, omislil javno
kurbišče, v katerem je imel včasih štiri, drugič spet šest ali osem
prostitutk, h katerim je bil prost dostop. Bil je tudi strasten igra
lec na srečo. Na takšno zabavo je hodil v hišo Hensela Glaserja
in Markete Pletlove na Staré město, od časa do časa tam zaigral
celo lastna oblačila in se nato ponoči nag vračal proti hiši svoje
odisejade vztrajal Hus, prizadeval za povsem pragmatične pozemske reči: kako zli
kati tak seznam artikulov, ki bi še vedno pokazal problematičnost učenja češke
ga duhovnika s stališča tedaj veljavnih cerkvenih kanonov, pa bi bil hkrati dovolj
»blag«, da bi ga Hus lahko sprejel in izrekel tako željeni Revoco. Zabarella se je, kot je
misliti, zavedal morebitnih »družbenih« posledic Husovega procesa pred koncilom
in tudi moči češkega plemstva. Le-to je svojega pridigarja podpiralo takrat in nje
gove nauke v desetletju in pol po Husovi smrti skrajno odločno branilo celo na boj
nem polju – »proti vsem«, kot je znameniti zgodovinski roman o »bojevnikih Božjih
in njegove besede« poimenoval Alois Jirásek (slovenski prevod: Jirásek, Alois. 1959.
Proti vsem. Ljubljana: Državna založba Slovenije). Misliti je, da si je Zabarella priza
deval izogniti se bližajočemu se totalnemu konfliktu s Čehi.
29 Pomenljiva je zlasti druga Husova sinodalna pridiga, iz 1407., v kateri je najti misel,
da duhovniki, ki ne živijo po zgledu Jezusa Kristusa, niso pravi kristjani, temveč an
tikristi (Sedlák ibid., 117–122).
35
